Zmeda spolne identitete in njen izvor (2. del)

Zmeda spolne identitete in njen izvor (2. del)

Pri razvoju spolne identitete je za hči pomembna mama in njen odnos do svojega telesa, za sina pa oče in njegov odnos do lastne moškosti. Če mama dobro sprejema svoje telo in svojo ženskost (tudi, če je njena teža prekomerna), bo praviloma tudi hči telesno zadovoljna s sabo in se bo dobro počutila v svojem telesu, kljub pomanjkljivostim. Tudi drastičnih shujševalnih kur se ne bo toliko posluževala kot pa hči, katere mati ni sprejela svojega telesa. Najbrž pa tudi ne bo imela težav s svojo spolno identiteto. Za sina pa je seveda pomembno očetovo dojemanje svojega telesa in svoje moškosti! Če se le-ta sprejema takšnega, kot je, potem bo tudi sinu boljši vzornik. V nasprotnem primeru pa bo najbrž sin pogosto in kompulzivno posegal po sredstvih, da bi spremenil svoje telo, tipa obsedenost s fitnesom. 

Ta model pa lahko poruši spolna zloraba s strani enega od staršev ali sorodnika. Otrok se že med samo spolno zlorabo posluži različnih preživetvenih obrambnih mehanizmov, da jo sploh lahko preživi. Eden izmed njih je lebdenje nad lastnim telesom, kjer od zgoraj lastno zlorabo le opazuje. Seveda pa to ne pomeni, da mu le-ta ni pustila čustvenih posledic. Daleč od tega! Če je spolna zloraba kronična in se dogaja dlje časa, je škoda za majhnega otroka, ko odraste, še toliko večja. Kako preživeti to, da se te je »polotil« tvoj najbližnji in ti povzročil največje zlo, ko pa  bi te moral ravno on obvarovati pred vsem slabim? Težko! Spolna zloraba ima nepojmljive in nepredvidljive posledice tako za odraščajočega otroka-najstnika, kot tudi za odraslo osebo, če je ni zdravila: samopoškodbe, med katerimi je že nekaj let »in« rezanje; promiskuitetnost, nezmožnost obdržati partnerski odnos, kaj šele biti v dolgoročno osrečujočem; ponavljajoči začarani krog zlorabljajočih odnosov, katerih stalni spremljevalec je odvisnost od odnosa, ter seveda težave s spolno identiteto!

Med slednje spadajo večno nezadovoljstvo s svojim telesom, neskončne shujševalne kure, ter motnje hranjenja kot so anoreksija in bulimija; pa prekrivanje svojih delov telesa, da bi bili videti bolj deški (npr. punce svoje prsi), vse do bolj radikalnih, kot so gejevtsvo in lezbičnost, ter transvestizem in menjava spola, s katero sem članek tudi pričela. Takšni osebi, žrtvi spolnega nasilja v otroštvu, bi prej kot menjava spola pomagala dolgotrajna psihoterapija, v kateri bi imela možnost raziskati vir svojega nezadovoljstva s svojim telesom, namesto drastičnih posegov v svoje telo. Na koncu oddaje sem, po sicer gorečih in prepričljivih pričevanjih teh mladih, kako se bodo po spremembi spola počutili bolje, po vsej verjetnosti pa sploh ne poznajo  in niso v stiku z izvorom svojega resničnega zla (morebitne spolne zlorabe), lahko bila samo še zamišljena, zagrenjena in žalostna, kako klobčič na napačnem koncu skupaj z njimi odvija peščica strokovnjakov medicine.      

 

Avtorica: Avtorica: mag. Klementina Sambolić, magistra zakonske in družinske terapije, univerzitetna diplomirana socialna delavka in profesorica razrednega pouka,Zavod Družinska harmonija