Aljaž Markelj: »(Ne) razumljeno srce je na neki način rdeča nit mojega doživljanja zadnjih let, ko sem se pogosto v srcu čutil nerazumljenega.«

Aljaž Markelj: »(Ne) razumljeno srce je na neki način rdeča nit mojega doživljanja zadnjih let, ko sem se pogosto v srcu čutil nerazumljenega.«

Lep pozdravček dragi bralec! Smile

Si kdaj vztrajno iskal odgovore na vprašanja, ki jih nisi razumel?

Si čakal ali morda bolje rečeno pričakoval, da bi te kdo vsaj malce razumel?

Si se kdaj vprašal, kaj je šlo narobe, da si nekje »obtičal« ali se za trenutek izgubil? Kako je pa z osredotočenostjo v sedanjem trenutku?

Ali so ti misli kdaj pa kdaj ušle drugam in se preprosto nisi mogel osredotočiti na tisto, kar si želel?

Veliko takih vprašanj si vsakodnevno večina postavlja. 

V današnjem intervjuju si lahko prebereš izkušnje in doživetja fanta, ki piše točno tako kot čuti, fanta, ki je izjemno čustven, fanta, ki je želel le predstaviti svojo zgodbo (Ne) razumljeno srce, katero je spisal v eni noči, fanta, ki se je, od trenutka, ko je odpotoval in napisal svojo zgodbo, počutil bolj mirno in fanta, ki upa, da bo s svojo zgodbo premaknil ali prebudil vsaj en delček vsakega posameznika.

Da, vse to boš izvedel v tem intervjuju.

Vsi smo zgodba tega fanta in verjemite, vsi imamo ali smo že imeli/doživeli (Ne) razumljeno srce.

Razlika je le ta ali smo se pripravljeni soočiti z njim ali vse skupaj potlačiti in biti sužnji lastnega življenja.

Odločitev je vedno naša!

Več v intervjuju spodaj!

Na podlagi česa se je »rodilo« (Ne) razumljeno srce?

»Zase menim, da sem izjemno čustvena in nežna oseba, kar pomeni, da znam marsikaj marsikdaj zelo intenzivno doživljati. Srce tu seveda igra ključno vlogo, ker imam občutek, da se vse ta energija, in sila kopičita v njem ter okoli njega. No, v toku življenja se je čez razne trenutke in dogodke v meni nakopičilo ogromno čustvene in umske vsebine, ki ni našla (zadostnega) prostora za izražanje. Zato sem hvaležen, da se je našel projekt »In kaj, če živim svoje življenje?« in sem bil z njim deležen potrebne spodbude, da izrazim del sebe in svoje zgodbe. (Ne) razumljeno srce je na neki način rdeča nit mojega doživljanja zadnjih let, ko sem se pogosto v srcu čutil nerazumljenega. A seveda ni bilo vedno tako in spomini na tiste čase, so me opominjali, kje sem bil in kje sem pristal. Spraševal sem se, kaj je šlo narobe, kje na poti sem se izgubil. Trudil sem se, vztrajal v bolečini in tesnobi, iskal odgovore na vprašanja, čakal na dan odrešitve in osvoboditve. Čakal sem in čakal, da bi nekdo končno razumel to srce in me v celoti sprejel k sebi. Pretiraval sem. Pretiraval v naporu, trudu, potrpljenju in čakanju … vedel sem, kaj potrebujem, vedel sem kaj je storiti, a kar odlašal s prevzemanjem odgovornosti. Ni čudno, da sem se čutil nerazumljenega, ko pa sem konstantno zanemarjal klice srca. Kar sem iskal v drugih - podporo, spodbudo, razumevanje – sem v bistvu potreboval od sebe. Tako sem na koncu s pomočjo par hladnih prh pristal nazaj na položaju, kjer ne samo, da vem kaj mi je pomembno, ampak za tem tudi stojim s svojimi dejanji. Tako je srce po dolgem času zopet začutilo nežnost in ljubezen razumevanja.«

Kaj ste nam želeli sporočiti s svojo zgodbo?

»Iskreno nisem želel ničesar konkretnega sporočiti. Želel sem samo predstaviti svojo zgodbo in jo prenesti, kar se da jasno in doživeto na papir. Nisem imel v mislih, okej zdaj bom pa to napisal, da bodo ljudje to tako in tako razumeli. Samo usedel sem se in prepustil svojim doživetjem ter čustvom, da povejo svojo zgodbo. »

Kako bi opisali svoje občutke/doživetja med ustvarjanjem (Ne) razumljenega srca?

»Morda bi tu lahko povedal, da je bila sama zgodba spisana praktično v eni noči. Tekel je drugi dan mojega prihoda v Kanado in s prijateljem sva se družila na študentskem kampusu. Šla sva na pico in prodajalka nama je ponudila še brezplačno kavo. Kolega je izbral največji možni kozarec in ga napolnil do vrha, s tem, da morate vedeti, da jaz izjemno redkopijem kavo. No, na koncu sem vso spil in verjetno si me lahko predstavljate. S prijateljem sva imela še neke globoke pogovore o življenju in temu, kako je treba več delati, manj govoriti in tako sem pod vtisom vsega okoli enajstih zvečer prispel v hostel, skočil v sobo po računalnik, se namestil na sedež in začel pisati. So dnevi, ko se mučim s pisanjem, ko besede ne stečejo, in bi raje šel počet kaj drugega, a ta večer sem samo sedel na tistem sedežu, brez da bi se premaknil za centimeter. Bili smo jaz, zaslon, tipkovnica in ta nepopisana belina. Štiri ure kasneje, torej ob treh zjutraj, sem prvič zavestno zadihal in spoznal, da je zgodba praktično napisana. Nekajkrat sem jo še prebral, nekaj malenkosti popravil, a to je bilo to. Čez drobec ur je dokument že bil poslan na naslov e-psihologije.

Če se še malo bolj konkretno ozrem k vprašanju, bi nekako rekel, da je bilo ustvarjanje predvsem prežeto z zanosom. Totalna osredotočenost na sedanji trenutek, spremenjeno zaznavanje časa, ki se je na neki način ustavil, občutek pretočnosti misli, besed in dejanj, nizka raven zavestnega poseganja in občutek notranjega zadovoljstva ob spisanem sestavku.«

Kako danes gledate na celotno situacijo?

»Od trenutka, ko sem odpotoval in spisal zgodbo zagotovo mnogo bolj mirno in s kapljico več jasnine. Menim, da je to ena od velikih prednosti potovanja in pisanja, saj se vsaj za odtenek odmakneš in s tem ustvariš okno, skozi katero se lahko ozreš na vse, kar je ostalo na mestu, ki si ga zapustil. Tako sem vsaj malo manj vpleten z egom in je več prostora za gledanje s srcem in razumevanjem. Svoje čase sem bil, kar močno čustveno vznemirjen od študija, ki ni bil to, kar sem upal, romantičnih in prijateljskih zvez, ki niso šle v želeno smer in bližnjih, ki so me prepričevali, naj zaključim začeto. V tej čustveni prizadetosti sem se branil in s tem na neki način samo še bolj zapiral sebe in vrata konstruktivnim ali morda bolj srčnim rešitvam. Silil sem se z nečim, na silo skušal nekaj doseči in marsikdaj iz sebe delal žrtev, ker je to pač lagoden položaj. Delal sem napake, a kdo jih ne. Nepopoln sem in včasih sem se te nepopolnosti sramoval, zdaj pa vsak dan bolj čutim, da je tako čisto v redu. V preteklosti sem imel pogosteje občutek, da moram glede tega nekaj narediti, in vse skupaj popraviti ali spremeniti, ampak s časom se naučil izpustiti ter dovoliti, da je to, kar je. Tako sem zopet začel živeti bolj v skladu s sabo in ritmom z življenja ter nasploh odražati več zaupanja, da bodo stvari prej ali slej pristale na svojem mestu.

Tako sem vesel in zadovoljen, da se je vse odvilo, tako kot se je. Marsikdo mi je rekel, da sem zapravljal ali da zapravljam čas, denar ali karkoli že, ampak jaz se ne strinjam. Morda nimam papirja ali drugih formalnih žigov, ki bi to potrdili, a pri sebi vem, da sem ogromno pridobil in se naučil čez vsa ta leta (Ne) razumljenega srca.«

Bi danes enako postopali kot takrat ali bi morda kaj spremenili? Če, da kaj? Če ne, zakaj?

»Verjetno bo vedno obstajal delček mene, ki bi rad posegel v čas in kaj spremenil. Da bi si po zaključku srednje šole vzel leto za oddih, da se ne bi tako ujel v samega sebe in bi več časa namenil družini, prijateljem ali dekletu, da bi ob razhodu z manj zadržkov priznal in prevzel svoj del odgovornosti, da bi se ob opustitvi študija manj branil pred drugače mislečimi. Mnogo stvari bi lahko storil drugače in bil s tem bližje idealnemu. A kot sem že mnogokrat poudaril mogoče idealno ni to, kar človek potrebuje. Morda se v nepopolnem skriva prav tisti košček popolnosti, ki ga ne uspemo najti. Tako na koncu koncev ne bi nič spremenil.

Kar je bilo, je bilo in ogromno sem odnesel od tega. Že na primer to, da sem lahko zaradi celotnega spleta dogodkov ustvaril (Ne) razumljeno srce in na podlagi tega danes odgovarjam na intervju. Če bi karkoli spremenil, bi s tem zanikal sedanjost, v kateri sem, in vse, kar doživljam in izkušam. Zanikal bi vse, kar me je pripeljalo na to mesto in do tega kar sem. Zanikal bi sebe in to, kar sem.

Malce karikirano bi tako lahko rekel, da preteklost ni za spreminjanje, ampak za spominjanje. Zato jo raje pustim, tako kot je in z njenim spominom delam svoje v sedanjosti.«

Kako lahko s svojo zgodbo pomagate drugim?

»Upam, da bo zgodba v ljudeh nekaj prebudila. Naj bo to veselje ali žalost, gnus ali bes. Karkoli, samo da se nekaj začuti, kajti ko je čustvo, je tudi vzgib za dejavnost. Pri čemer me ne razumeti, da na primer sedenja ne smatram kot dejavnost. Vse je lahko dejavnost, če smo le prisotni in aktivni.«

Za konec še morda posvetilo/sporočilo za vse bralce portala www.epsihologija.si

»Tako kot sem zapisal v zgodbi: Odločeno srce se ne da prepričati in silita ga v nasprotno vse samo še poslabša. Srce dokaj hitro in intuitivno ve, kaj je najbolje, a težava je, ko mu ne znam vedno prisluhniti ali zaupati. Toliko misli, prepričanj, želj, pričakovanja, asociacij, zadržkov, da človek kar pozabi, da ne poteka ves svet v logiki uma. Mnogo več ravni sporazumevanja obstaja in včasih je ta utrip vse, kar prejmeš in vse kar potrebuješ. Čarovnija se zgodi, ko se prepustimo in primer je lahko nastanek te zgodbe. Lahko bi razmišljal in premetaval misli sem ter tja; naj to napišem, je dovolj dobro, naj že tako hitro pošljem … pre-radi se včasih oklepamo nekih okvirjev in varovalk. Preprosto sem sledil nekemu toku in pustil premlevanje in pretirano teoretiziranje ob strani. Z drugimi besedami, sem dopustil življenju, da me preseneti; ali pa da samega sebe presenetim. Ne pravim ne razmišljajte, nasprotno. Razmišljate, a ne pretiravati. Navsezadnje le toliko lahko napravimo v mislih, za preostalo pa je potrebno stopiti ven v svet in nekaj narediti. Kaj narediti ne znam reči. A pogosto se mi zdi, da ima srce že pripravljen odgovor. Na nas je torej, da se odločimo, ali bomo njegov glas upoštevali ali ne. Zato bi rad vsem nam zaželel, da se ne obremenjujemo preveč in izpustimo iz rok pretirane skrbi, ker v njih izgubimo posluh in prožnost sedanjosti. Kar se je zgodilo, se je zgodilo in kar se bo zgodilo, se bo zgodilo. Mislim, da je največ, kar lahko naredimo to, da se nekaj naučimo iz preteklega in ta nauk uporabimo v bodoče.

Naj bo torej preteklost popisana zgodba, prihodnost sanjava domišljija, sedanjost pa tista, ki vse ustvarjalno združuje. Uporabimo v njej nauke preteklosti in skozi doživeto sedanjost ustvarimo spomine prihodnosti.«

 

Pogovarjala se je: Dasha Perič

Foto: Arhiv Aljaž Markelj

Idejna zasnova: Mat Oliva, Dasha Perič

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Izstopi iz množice!

V današnjem intervjuju si lahko prebereš izkušnje in doživetja fanta, ki piše točno tako kot čuti, fanta, ki je izjemno...

Napaka ali lekcija?

V današnjem intervjuju si lahko prebereš izkušnje in doživetja fanta, ki piše točno tako kot čuti, fanta, ki je izjemno...

Izzovi usodo

V današnjem intervjuju si lahko prebereš izkušnje in doživetja fanta, ki piše točno tako kot čuti, fanta, ki je izjemno...

Več sreče kot pameti

V današnjem intervjuju si lahko prebereš izkušnje in doživetja fanta, ki piše točno tako kot čuti, fanta, ki je izjemno...