Aljaž Markelj: »Težko pričakujemo, da bomo veseli in srečni, ne da bi kdaj tudi doživeli žalost in nezadovoljstvo!«

Aljaž Markelj: »Težko pričakujemo, da bomo veseli in srečni, ne da bi kdaj tudi doživeli žalost in nezadovoljstvo!«

Dobro jutro! Smile

Prejšnji teden si si lahko prebral prispevek o Sladkem možu. Ker je zgodba z močnim sporočilom, ti bomo danes postregli z obrazložitvijo same zasnove oziroma Aljaževo razmišljanje/obrazložitev.

Namen zgodbe je razumeti drugačne in če vam uspe sprejeti drugačne od sebe, ste na konju. Smile

Če s tem prispevkom lahko prispevamo to, da se premakne le en del v vas, smo zagotovo naredili ogromen korak.

Za začetek se začnimo predajati zaupanju in odmislimo strah od neznanega, tujega, drugačnega, nevsakdanjega.

Aljaž Markelj ti bo podrobno razložil njegov pogled oziroma doživetja glede študijskega kotička v tujini, njegove reakcije, reakcije njegovih kolegov do neobičajnih, nevsakdanjih, drugačnih ljudi/stvari, kako on začuti dobroto, ljubezen in pozornost zunanjega sveta, kaj mu pomeni Hvaležnost, opis videoklica z babico, odgovore na vprašanja, ki si jih je zagotovo že vsak pri sebi postavil, preden se je odločil za velik korak in seveda za konec ti bo postavil, kar nekaj zanimivih vprašanj, preden se odločiš na pot dogodivščin. Sladek mož je ne nazadnje v vsakem od nas, le da ga ne spustimo na površje. Smile

Aljaž Markelj ekskluzivno za portal e-psihologija:

»Zanimivo in hecno se mi zdi, ker dejansko ne študiram. Vsaj ne v klasičnem in formalnem pomenu besede. Je pa res, da sem v določenem času preživel veliko časa s prijateljem, ki je bil na izmenjavi v Kanadi in zato popolnoma razumem recimo temu zmedo, ki je nastala okoli mojega bivanja v tujini. Obenem pa je tudi meni razmisleka vredno, ker je bil eden od razlogov za odhod prav odmik od okolja in procesa formalnega izobraževanja. Preprosto sem se z vsem skupaj tako zasitil in izčrpal, da sem se mogel umakniti. To neprestano iskanje pomena in smisla me je utrudilo in za spremembo sem si želel, da bi nekaj imelo smisel samo po sebi, ne da moram o tem razmisliti; ne da si moram smisel ustvarjati. Ne pravim nujno, da je tak izobraževalni sistem, ampak takšna je postajala moja izkušnja z njim. Mogoče bi bilo drugače, če bi v procesu sprejel drugačne odločitve in mogoče bo drugače, ko se enkrat vrnem iz tega potovanja. Bomo videli.

... Aljaž o občutkih glede srečanja s »Sladkim možem«

»Mislim, da smo bili vsi kar malce šokirani nad nevsakdanjim dejanjem možakarja, ki je delil bombone. Šokirani, ker smo bili vsak po svoje ujeti v rutinirani vrvež lastnih opravil in ker v sodobnem svetu nismo ravno vajeni tako iskreno dobrosrčnih in dobronamernih dejanj. Ne nujno toliko zato, ker se ne bi dogajala, ampak morda, ker smo preveč zaposleni s sabo, da bi videli vse male dobrote in dobronamernosti, ki se dogajajo okoli nas. Ob tem šoku potem človek potrebuje kanček dodatnega časa, da zares dojame in doživi dejanje ali prizor, ki se je pravkar odvil pred njim. Ampak dobro, da smo vsaj šokirani, saj to zamaje to vsakdanjost, to konstantnost in s tem odpre prostor za doživljanje nečesa razsvetljujočega. Predstavljajte si, da bi vse skupaj ravnodušno spustili mimo. Iskreno me je včasih kar malo strah tega, da bo prišel dan, ko bomo ljudje onemeli roboti nesposobni čustvenega doživljanja. Zato želim vsem bralcem in sebi, da se ne zapremo doživljanju občutkom, saj nas le ti delajo tako zelo človeške. Morda za odtenek bolj ranljive, a vendarle bolj človeške. Ob tem bi pa dodal še to - ko jih začutite, ne pustiti, da kar splavajo mimo. Naredite nekaj z njimi. Izrazite jih. Bodisi v besedah, slikah, objemih, obdarovanjih … karkoli. Upam, da začutite energijo, ki jo občutki nosijo v sebi in z njo napravite nekaj dobrodejnega.

Tu je ogromno dejavnikov, ki igrajo svojo vlogo in se razlikujejo od posameznika do posameznika. A če bi izpostavil dva, ki sta pri meni trenutno v ospredju, sta to čuječnost in ranljivost. Čuječnost kot nekakšno ne obsojajoča prisotnost v sedanjem trenutku, ki omogoča ali spodbudi, da smo tukaj in zdaj. Ob času na mestu. Namesto biti ujeti nekje drugje, v nekem drugem času ali nekem drugem mestu. Ne tako prežeti s skrbmi, opravili, vsemi idejami in zapovedmi o tem, kaj bi morali ali kaj naj bi bili, imeli, počeli, čutili. Smo tu, s tem, kar se dogaja v tem trenutku in menim, da je to pomemben korak v smeri odpiranja darovom čarovnij »nevsakdanjega vsakdana« med katere štejem tudi dobroto in ljubezen. S to odprtostjo, ki nam razpre nov spekter doživetji, pa pride tudi določeno tveganje za doživljanje neprijetnosti. Tu pride do izraza ta ranljivost, ki sem malo prej omenil. Bolj, kot smo odprti bolj, smo na neki način ranljivi, saj opustimo pregrade in zidove pred zunanjim svetom, kar po eni strani odpre prostor dobroti in ljubezni, a po drugi strani tudi čemu bolj neprijetnemu ali bolečemu. Lahko bi primerjal s temu, ko k sebi vzamete palico ali kovanec. Ne dobite zgolj enega konca ali ene strani, ampak celoto. Tako je nekako z ljubeznijo in dobroto ali pa srečo, če hočete. Težko pričakujemo, da bomo veseli in srečni, ne da bi kdaj tudi doživeli žalost in nezadovoljstvo.«

Nadaljuje o pozornosti, hvaležnosti ...

»Pozornost je zame kot luč ali svetilnik našega umskega aparata. Osvetli določene dele in zasenči druge. To se mi zdi nekakšno bistvo pozornosti. Ni vseobsegajoča in nikakor ni brezmejna, ima svoje meje in zato se mi zdi toliko bolj ključno, da jo namenimo nečemu, kar nosi osebni pomen. Nečemu, kar nas trajno napolni.

Hvaležnost je zame čudoviti dar. Je občutek, misel, stališče, čustvo, vzgib … je življenjski slog in stanje duha. Hvaležnost je biti v stanju, ko nam nekaj ni samoumevno. Nasprotno, na neki način se zavedamo, da predmet (dejanski predmet ali pač neko dejanje, oseba …) hvaležnosti ni nujno vedno na voljo in niti zgolj nam na razpolago. Mislim, da pomembno jedro hvaležnosti izhaja iz zavedanja in doživljanja minljivosti. Tako osebne kot svetovne. Ob tem pa tudi iz tega, da nismo mi središče vsega, ampak da smo del nečesa večjega in širšega. Morda smo zvezda, a vendar smo del ozvezdja.

Ljudem poskušam pomagati s hvaležnostjo na način, da jim dam vedeti, da jih globoko spoštujem in cenim. Da sem torej hvaležen, da so tu, živi, in da počnejo, karkoli počnejo. Včasih se mi zdi dovolj en prijazen in dobrosrčen nasmeh. Ali pa objem, morda kakšna beseda, ali pa zgolj pogled. Kakršnokoli dejanje pozornosti na neki način zadošča, saj z njim daš sočloveku vedeti, da se zavedaš njegovega obstoja in da ga nisi spregledal. Kdaj se mi zdi, da nam namreč nekaj tako zelo osnovnega primanjkuje. Občutek, da nismo spregledani, da je nekdo, kateremu ni odveč si vzeti nekaj energije ali časa za nas. Kdaj je dovolj en sam trenutek, ki lahko naredi neverjetno in nepredstavljivo razliko.«

Video klic z babico ...

»Imeli smo standarden klic z družino in nato sem v kotu nenadoma zagledal, da tam sedi tudi babi. S tem ne mislim, da babice ne prištevam k družini, ampak tako pač rečem, ko kličem domov. Z babi se v resnici nisva, kaj dosti menila. Izmenjala sva si nekaj besed, povedal sem ji, kako sem, kaj se kaj dogaja in verjetno najpomembneje, ji dal vedeti, da sem v redu. Bila je presrečna in ta njena kapaciteta za pristno doživljanje in izražanje zadovoljstva nad nečim tako preprostim, kot je videti obraz svojega vnuka, se mi zdi naravnost presunljiva in navdihujoča. Vsakič znova se čudim tej moči hvaležnosti in dobrote, ki jo proizvede. Upam, da bom tudi sam kdaj sposoben na tako konstantni ravni proizvesti tovrstna čustva ob obrazih ljudi. Tudi to je eden od namenov potovanja. Skozi pogrešanje in odsotnost od doma in domačih razviti novo razsežnost hvaležnost preko zmanjšanja samoumevnosti.«

Odlomek i zgodbe »Sladek mož«, vezan na babico:«In potem se vprašam. Zakaj večkrat ne storim česa takega? Zakaj se dovolim ujeti v lastno senco in izgubiti svojo esenco? ». Sporočil nam je naslednje:

»Mislim, da bi nadaljeval v podobni luči kot v prispevku. Ujetost vase. To v mojem primeru predvsem pomeni skrbi, strah, ujetost v vsa opravila, želje, osebne zahteve, preobilno premlevanje in miselno pretiravanje. Zasedenost in preobsedenost, ki rada prideta v paketu s perfekcionizmom. Ko govorim o skrbeh, strahovih tu, ne mislim, da bi me bilo strah poklicati babi, ampak da me, kot popolneža skrbi in ustrahuje marsikaj, pri čemer prevladuje strah pred napakami, pred neznanim, pred tem, da bi dosegal lastnih standardov, ki so jasno postavljeni visoko. Moram biti nad-uspešen, biti finančno preskrbljen, ultra-zdrav, kar pomeni zdravo jesti in biti redno športno aktiven, imeti vitko postavo, imeti krasne odnose s praktično vsemi, ob tem pa še delati kaj dobrodelnega ali dobrodušnega. Seveda malo karikiram, a tisti del v meni, ki stremi k popolnosti, dejansko razmišlja v tem kontekstu. Tako si nalagam naloge in opravila, ki me bodo po scenariju pripeljala do te popolne podobe, čeprav je jasno, da je doseči vse to nemogoče. Temu rečem tek za vozom, ko se prijetno in zabavno lahko hitro spremeni v zahtevno in obremenjujoče. Na tem že dolgo »delam« in verjetno še vse življenje bom. Ironija pa je, da je ključ na neki način nehati popravljati ta del sebe in se naučiti biti z njim pomirjen, mu nameniti ljubezen, kar je seveda velik izziv. Kako namreč ljubiti nekoga ali nekaj, ki te vedno kritizira, ni nikoli zares zadovoljen in bi rad, da bi delal v neskončnost? Včasih rad puščam stvari odprte zato bom na tem mestu zaključil.«

In še za konec ...

»Območje udobja ni nujno zapustiti rodne domovine. Ne za vsako ceno riniti drugam, ampak raje sledite notranjemu klicu. Če vas ta poziva k odhodu drugam, potem pojdite, če korak iz območja udobja ne vodi nujno iz Slovenije, se ne obremenjujte. Še več, morda bodite hvaležni. Osebno bi namreč marsikdaj raje iskal svoje izzive znotraj Slovenije.

Sledeča vprašanja, ki mi padejo na pamet za vas: Kaj vam nažene strah v kosti? Kaj bi storili, če denar, status, ugled in podobne reči ne bi igrale vloge? Kaj bi naredili, če ne bi vedeli, ali boste doživeli jutrišnji dan, morda celo naslednji trenutek? Kaj v življenju vam je resnično pomembno in ali vaša dejanja odražajo te vrednote? Bo dovolj? Smile«

 

Avtor izjav za portal e-psihologija: Aljaž Markelj- Preprostež

 

Foto: Arhiv: Aljaž Markelj - Preprostež

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Izzovi usodo

Dobro jutro! Prejšnji teden si si lahko prebral prispevek o Sladkem možu. Ker je zgodba z močnim sporočilom, ti bomo danes postregli z...

Vse je v glavi!

Dobro jutro! Prejšnji teden si si lahko prebral prispevek o Sladkem možu. Ker je zgodba z močnim sporočilom, ti bomo danes postregli z...

Aljaž Markelj: »(Ne) razumljeno srce je na neki način rdeča nit mojega doživljanja zadnjih let, ko sem se pogosto v srcu čutil nerazumljenega.«

Dobro jutro! Prejšnji teden si si lahko prebral prispevek o Sladkem možu. Ker je zgodba z močnim sporočilom, ti bomo danes postregli z...

Navada moja prijateljica?

Dobro jutro! Prejšnji teden si si lahko prebral prispevek o Sladkem možu. Ker je zgodba z močnim sporočilom, ti bomo danes postregli z...