Brez zamere

Brez zamere

Najbolj sem si všeč takrat, ko postanem lahka kot sapica vetra. Razbremenim telo in misli, duši pustim, da se spoji z oblaki in pozabi na vse. Takrat si privoščim globoko potovanje v iskanju Jaza, ga nežno pobožam in mu povem, da ga neverjetno cenim, ker vem, da me naredi edinstveno. In takrat tudi analiziram čustva, skušam ugotoviti, kje so tiste drobne zanke, ki otežijo bivanje na Zemlji in mi marsikdaj ne dovolijo, da se premaknem z mrtve točke. Zamere. Najdem jih tu in tam, začutim, da je v meni nekaj zelo bolečega in hkrati nočem verjeti, da bi se lahko tudi (ali predvsem) sama rešila neprijetnega občutka. Kot bi videla rešitev in bi se hkrati obrnila v drugo stran, kot da bi bilo lažje ohraniti vse negativne misli, dvome in slabo energijo, ki vedno poskrbijo, da smo tako zelo ljudje.

Nedolgo tega sem se vrnila z dolgega dopusta; ležala sem pod palmo in pustila, da mi toplo sonce seže v srce. Verjamem, da je tam našlo veliko vozlov in tudi sledi ljudi, ki bi jih morala že zdavnaj izbrisati. Zato sem veliko delala na sebi, z mislijo in željo, da bi me delovni september našel svežo, spočito in modrejšo. Vedno si vzamem čas za telo, priznam pa, da zanemarjam dušo, ki je vsekakor najbolj pomembna in zdi se mi, da je prav dopust pravi čas za okrevanje, zbiranje misli in morda tudi za to, da se vsaj za nekaj trenutkov ustavimo in počistimo za sabo, ne le pod predpražnikom, temveč tudi v sebi. Zamere pomenijo le eno: napačno prepričanje, da se ves svet vrti okrog nas. Z zamerami bremenimo drugega zato, ker nismo sposobni prevzeti odgovornosti in verjeti, da se slabo počutimo zaradi sebe, ne pa zato, ker nam je kdo storil kaj slabega. Resnica je naslednja: svojemu srcu, umu in duši dovolimo, da kuhamo zamero in se tako (pre)dolgo vrtimo v krogu slabe energije. Pa ne samo to: povsem človeško je, da razmišljamo o maščevanju, o tem, kaj vse bi lahko naredili, da bi drugega prizadeli. Včasih se tudi zgodi, da se smilimo samemu sebi, ker nam je bila storjena krivica in se dolgo sprašujemo, zakaj. Dragi moji, naučimo se dati na stranski tir vse stvari, ki v življenju sploh niso ključnega pomena, pa tudi ljudi, ki očitno niso namenjeni naši karmi.

 

Celoten članek si lahko preberete v brezplačni reviji Virus.

Avtorica: Lorella Flego

Foto: Biljana Babič