Drugačnost ljudi mi je v največji izziv

Drugačnost ljudi mi je v največji izziv

Barbara Horvat, mlada doktorica znanosti s področja psihologije, je zagotovo oseba, ki ji je bil občutek za sočloveka položen že v zibelko. Tega se je zgodaj začela zavedati tudi sama in temu primerno začrtala svojo pot. Trenutno je zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča, kjer dela v ambulantno-rehabilitacijski službi, večino časa s pacienti s kronično razširjeno nerakavo bolečino, ukvarja pa se tudi z ljudmi po amputaciji zgornjih udov ali obraznih delov ... Barbara je zares srčna oseba, ki svoje delo opravlja z veliko mero zanosa, strasti in predanosti.

 

Barbara, je bil občutek za ljudi v tebi že od nekdaj?

To sem začutila že zelo zgodaj. Že v osnovni šoli sem se udeleževala različnih letovanj za otroke, taborov za učenje tujih jezikov, letovanj z invalidi in otroci s posebnimi potrebami.

Kmalu sem od udeleženke tečajev postala animatorka in to poslanstvo gojila približno 10 let. V tem obdobju sem začutila, da mi je delo z ljudmi res v veliko veselje.

Med študijem psihologije sem začela tudi s prostovoljnim delom v različnih društvih in to je le še dodatno podprlo mojo odločitev za to življenjsko pot.

 

Kaj te je med samim študijem psihologije najbolj fasciniralo?

Všeč mi je bila interdisciplinarnost samega študija, srečala sem se z različnimi področji psihologije, zelo blizu mi je bil prvi stik s klinično psihologijo. Vendar bi rada poudarila, da mi je sam študij osmišljalo prav prostovoljno delo. Preko prostovoljnega dela sem pridobila veliko praktičnih izkušenj, kar sem pri samem študiju pogrešala.

Rada se pošalim, da imam neformalnih delovnih izkušenj bistveno več kot formalnih. (se nasmehne)

 

Kako in kdaj si ugotovila, kakšno je tvoje življenjsko poslanstvo?

Že od nekdaj sem bila deležna veliko vere in zaupanja drugih ljudi v to, kar počnem. Tudi glede odločitve za doktorski študij imam zelo zanimivo zgodbo:  Nikoli se nisem videla kot doktorica znanosti, vendar me je k nadaljevanju študija spodbujal že mentor za diplomsko delo pa tudi starši.

Kot prostovoljka sem v tistem času delala na Šentu (Slovenskem združenju za duševno zdravje, op. a.). Nekoč sem se z uporabniki pogovarjala o moji poti po diplomi. Rekla sem jim, da si želim čim prej najti službo, kjer bom lahko srčno in predano opravljala tisto, kar me najbolj veseli. Potem so mi tudi oni predlagali, naj nadaljujem s študijem. Bili so mi pripravljeni dati vso podporo. In tako je padla odločitev za nadaljevanje študija.

 

Tvoja doktorska disertacija nosi naslov Nekateri vidiki doživljanja sebe pri osebah s shizofrenijo in pri tistih po poškodbi hrbtenjače. Mi lahko na kratko pojasniš, kako si se lotila disertacije in do katerih ugotovitev si prišla? Prav tako me zanima čisto uporabna vrednost disertacije.

Med ljudmi je še vedno zelo prisotna stigma, ljudi se daje v predalčke. Prav tako zelo čutim razmejevanje med telesnimi boleznimi, telesno prizadetostjo in duševnimi boleznimi. Zelo me je zanimalo to, kako ljudje s težavami v duševnem zdravju in tisti s težavami na gibalnem področju doživljajo sami sebe in kako jih doživlja svet. Zato sem se odločila, da bom primerjala ti dve kontrastni skupini. Obe skupini imata oškodovan centralni živčni sistem - ljudje s shizofrenijo možgane, druga skupina hrbtenjačo.

Do teme sem prišla na podlagi doživljanja enega od uporabnikov, ki je rekel, da svet doživljamo na način, kot vidimo samega sebe. To je tudi pogojeno z zadovoljstvom s samim sabo. In to se je pokazalo kot resnično.

Prišla sem tudi do zaključkov, da se ljudje s poškodbo hrbtenjače v primerjavi s kontrolno skupino zdravih posameznikov, predvsem pa tudi s skupino s shizofrenijo, zelo precenjujejo. Nase gledajo kot na bolj sposobne. Ta razkorak med realnim jazom in tem, kdo bi želel biti, je zelo majhen. Tudi manjši od razkoraka pri ljudeh brez izpostavljenih težav.

Pri osebah s shizofrenijo pa je po drugi strani doživljanje sebe zelo nizko, posledično je slaba tudi kakovost njihovega življenja. Bolniki s shizofrenijo tudi uporabljajo bistveno manj obrambnih mehanizmov kot ljudje s poškodbo hrbtenjače.

Uporabno vrednost disertacije vidim predvsem v tem, da se ljudem s poškodbami hrbtenjače omogoči obravnavo tudi po zaključku hospitalizacije in rehabilitacije. V lanskem letu smo tako začeli s podporno psihološko skupino, v katero je bilo vključenih pet članov. Imeli smo osem srečanj po uro in pol. Letos začenjamo z drugo skupino.

Te skupine so za zdaj še relativno majhne, poleg tega pa tudi še raziskujemo, katere vsebine jim ponuditi.

Uporabnikom je skupina zelo dragocena, saj so vanjo vključeni ljudje s podobnimi težavami.

 

Kot psihologinja si zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča. Kako si prišla na Sočo?  Kakšno je tvoje delo? S čim vse se ukvarjaš?

Že konec prvega letnika študija sem na Sočo poslala prošnjo za prostovoljno delo. Dobila sem odgovor, da to pri njih ni mogoče. In ker sama nikoli ne vržem puške v koruzo, sem jim prihodnje leto spet pisala. In ponovno dobila negativen odgovor.

Ko sem v četrtem letniku pisala diplomo, sem se spet obrnila nanje in jim sporočila, da bom kmalu diplomirala ter jih vprašala, če potrebujejo pripravnika. Odgovor je bil spet negativen. Potem sem si pa mislila, da mi to očitno ni namenjeno.

Po diplomi sem bila pol leta asistentka študentom invalidom. Spominjam se, da sem enkrat v tistem obdobju prišla pozno domov in šla še preveriti elektronsko pošto. Čakalo me je sporočilo iz Soče, v katerem so mi sporočali, da iščejo pripravnika in če me to še vedno zanima. In smo se naposled le našli. (se nasmehne)

Kot pripravnica sem krožila po centru in tako spoznala vse oddelke, njihov ritem, naravo dela, kar je bilo zelo dragoceno. Zdaj sem situirana v ambulantno-rehabilitacijski službi, kjer večino delovnega časa delam s pacienti s kronično razširjeno nerakavo bolečino.

Delam pa tudi z ljudmi z izgubo udov – torej po amputaciji zgornjih udov, obraznih delov ... Obema skupinama je skupno žalovanje. Pacienti s kronično bolečino primerjajo obdobje brez bolečine z obdobjem z bolečino. Ljudje, ki so doživeli amputacijo, pa se pogosto zelo razvrednotijo.

 

Katere so največji in/ali najpogostejši izzivi, s katerimi se srečuješ pri svojem delu?

Največji izziv in dragocenost hkrati mi je drugačnost ljudi. Ko imamo prve ocenjevalne preglede, ko se odločamo, ali je posameznik primeren za naš program, v enem dnevu na primer srečam šest ljudi z enako diagnozo, ki pa so med seboj tako zelo različni, da mi je izziv najti pot, kako določenemu človeku pomagati, se mu približati.

 

Kako bi se rada izboljševala in nadgrajevala v prihodnje?

Zelo si želim poglabljati terapevtsko znanje.  Zato sem vključena v specialistični študij transakcijsko-analitične psihoterapije. Zelo bi si želela delati na povezovanju z drugimi profili, predvsem psihiatri. Mislim, da bi skupaj bili močnejši.

 

Kako gledaš na poklic psihologa v našem prostoru? Kakšne so po tvojem mnenju razmere v našem prostoru?

Doživljam, da smo zelo pomemben člen, ampak za zdaj še premalo prepoznan, predvsem na primarni zdravstveni ravni. Če bi že v prvi fazi posameznika napotili do psihologa, bi lahko preprečili marsikatero anksioznost ali depresivno stanje.

 

Avtorica: Andreja Košir

Fotografije: Osebni arhiv Barbare Horvat