INTERVJU: Paolo Simoncelli "S fundacijo Marco v nas živi naprej"

INTERVJU: Paolo Simoncelli

Drage bralke in bralci, dolgo časa sem si, po eni strani kot odgovorni urednik revije Virus, po drugi pa tudi kot velik motociklistični navdušenec, prizadeval stopiti v stik s Paolom Simoncellijem, očetom velikega Marca Simoncellija, za katerega sem vedno strastno navijal.

Marco mi je bil od nekdaj všeč zaradi njegove borbenosti, pristnosti, kančka ironije, poguma in neverjetne vztrajnosti. Bil sem njegov zvesti navijač, pozorno sem spremljal vse njegove intervjuje ... Pri njem mi je bilo všeč veliko stvari, vendar se me je še posebej dotaknil, ko je v nekem intervjuju povedal, da si po vsaki tekmi, ne glede na to, kako dobra je bila, želi še več. Marco je želel vedno dati le najboljše, predvsem pa ni nikoli popuščal.

S kar nekaj vztrajnosti je Marcov oče vendarle privolil v ta intervju, nabit s čustvi, za katerega želim, da bi se dotaknil in okužil kar največ ljudi.

Marco Simoncelli se je rodil 20. januarja leta 1987 v Cattolici, majhnem mestu blizu Riminija. Že kot otrok je sanjal, da bo nekoč lahko dirkal s težkimi motorji. In to mu je tudi uspelo − zaradi njegove odločnosti in vztrajnosti, predvsem pa velikega talenta. Najprej je postal italijanski prvak v mini motu, nato pa leta 2008 tudi svetovni prvak v razredu 250-kubičnih motorjev. Leta 2010 je vstopil v svet moto GP-ja. Njegova velika želja je bila, da bi lahko kdaj premagal Valentina Rossija, velikega in posebnega prijatelja, in postal prvak. Žal je njegove sanje prekinila usodna nesreča 23. oktobra leta 2011.

 

 

Marco je bil ognjevit, borben, vedno pozitivno naravnan, nasmejan, simpatičen, na trenutke ironičen, vztrajen in pripravljen narediti vse za to, da bi dosegel svoje sanje. Vse to ga je neskončno osrečevalo. Bil je srečen, da je lahko počel to, o čemer je sanjal od malih nog: dirkati s težkimi motorji. Srečen je bil, ker mu je v vseh trenutkih ob strani stala družina, ga podpirala ter mu dajala občutek varnosti in mu vlivala pozitivno energijo. Tako je lahko dosegel svoje sanje.

Paolo, naj se vam najprej iz srca zahvalim za ta čudovit pogovor ter za to, da ste nam dali možnost, da se lahko spominjamo Marca in sporočila, ki ga je širil vse svoje življenje: "Sledite svojim sanjam, verjemite v to, kar počnete, ne klonite v težkih trenutkih, ne iščite izgovorov, ampak se osredotočite na iskanje rešitev." Kako pomembno je bilo za Marca to, da ste mu kot družina vedno stali ob strani in ga spremljali na vsaki tekmi?

Tudi jaz bi se vam rad zahvalil za povabilo in za to, da niste pozabili na Marca, ampak ga ohranjate v tako lepem spominu. Mislim, da je Marcu zares veliko pomenilo, da smo mu vedno stali ob strani. Ko je pristal v svetu motociklističnega športa in začel tekmovati, je imel komaj 15 let. Kot veste, je svet poln ljudi, ki bi se radi okoristili z drugimi. In nič drugače ni v svetu moto športa. Ta svet je, še posebej za mladega človeka, nevaren. Vse skupaj je bilo tudi za nas nekaj popolnoma novega, vendar smo stopili na to pot − Marco s svojo mladostniško brezskrbnostjo in nemalokrat tudi lahkomiselnostjo ter midva z ženo Rossello z najinimi življenjskimi izkušnjami. Pred vsako tekmo smo skupaj proučevali progo in zavoje, po tekmi smo si vedno ogledali njen posnetek in jo skupaj komentirali. Marco je bil zelo kritičen do sebe, jaz pa po drugi strani zelo nepristranski. Pomagal sem mu, da je razumel, kje je zares naredil napako ter ga, ko je to bilo potrebno, znal razbremeniti tudi občutka nepotrebne krivde.

 

Da bi dosegel svoje sanje, je Marco ves čas hodil po robu in se tega, kar je počel, loteval z neverjetno strastjo. Vedno je dajal vse od sebe, bil je neustrašen kot vojščak − ne glede na to, ali je šlo za vsakdanje življenje ali pa za svet moto športa. S porazi je postajal še močnejši. Leto 2006 je bilo zanj zelo težko. Paolo, kako ste skozi svoje oči doživljali tisto obdobje, kaj se vam je pletlo po glavi? Kako ste se soočili s težavami in ne obupali?

Mislim, da je bilo leto 2006 za Marca zares najtežje, saj ni našel ne pravega občutka na stezi, prav tako se nikakor ni ujel z glavnim serviserjem Rossanom Brazzijem, ki je Marca označil za "80-kilogramskega osla".

Lahko rečem, da nas je v tistem obdobju rešil Aligi Deganello s svojo ekipo. Z njihovo pomočjo je Marco spet začel verjeti v svoje sposobnosti in se pravzaprav s pol tovarniškim motorjem zavihtel med zvezde.

 

 

 

Valentino Rossi je bil za Marca vedno velik vzor, kar se je odražalo tudi skozi njun prav poseben odnos: Med njima se je stkala velika prijateljska vez, hkrati pa je v Marcu zrastla želja, da Valentina nekoč premaga na dirkalni stezi. Paolo, kakšen je bil sicer Marcov odnos do tekmecev? Kako je doživljal tekmovanje? In kako mu je uspelo z Valentinom stkati tako močno prijateljstvo in navkljub temu z njim še vedno ohranjati neko tekmovalnost na dirkah?

Na dirkalni stezi ni prijateljev, so le nasprotniki, celo sovražniki. Marco je v odnosu z Valentinom našel neki kompromis. Izven dirkalne steze sta se veliko družila, večer pred tekmo odigrala kakšno partijo namiznega nogometa, hkrati pa na dirkalni stezi eden na drugega še vedno gledala kot na tekmeca. Ohranjala sta to mladostniško neobremenjenost, vendar hkrati znala tudi zelo dobro ločevati obe okolji.

 

Le največjim se uspe po številnih padcih kot Feniks dvigniti iz pepela in doseči tisto, o čemer so sanjali. Takšni ljudje vedo, da so vsak korak, četudi so vmes neštetokrat padli, bližje zmagi. Paolo, pojdiva v leto 2008, na dirko v Maleziji. Kakšni spomini vas vežejo na tisto Marcovo zmago?

Če bi hotel uporabiti en sam pridevnik, bi tiste občutke označil kot neopisljive. Spomini na tisto preizkušnjo v Maleziji so res neopisljivi. Ponoven Marcov vzpon se je začel že nekoliko prej, in sicer s prestopom v moštvo Gilera. Ko je takrat zapeljal čez ciljno črto, sem bil sam med občinstvom ... Bil sem kot v transu, od srca se mi je odvalil velik kamen. Končno je bil poplačan ves trud, vsa odrekanja, vsa težka leta ... Vse to je takrat postalo le še spomin. Bilo je zares nepozabno.

 

 

Marco je nekoč izjavil, da bi ljudem rad ostal v spominu kot nekdo, ki je znal na dirki pustiti tudi čustva. In tak je v resnici tudi bil. Paolo, kateri je bil za vas trenutek, najbolj nabit s čustvi, razburjenjem, navdušenjem, ki ste ga doživeli skupaj z Marcom?

Če sem čisto iskren, v glavi nimam nekega posebnega spomina. Z Marcom sva skupaj doživljala vse, si delila vse težave, bil sem ob njem, ko je dosegel svoje sanje, bil sem prvi, ki ga je objel po vsaki tekmi. Vse to so občutki, ki mi jih ne more vzeti nihče.

 

Marcu je po tistem tragičnem 23. oktobru uspelo ustvariti nekaj velikega. Ljudje, njegovi navijači so mu izkazali in mu še vedno izkazujejo ogromno naklonjenost. Letos minevajo štiri leta, odkar ga ni več med nami - ostala je le velika praznina. Mnogim je Marco zapolnjeval življenje, dneve in jim na neki način odpiral vrata v svoj svet. Bil je človek, ki je znal pritegniti.

To praznino danes zapolnjujejo projekti, ki na neki način vključujejo tudi vse nas. V mislih imam fundacijo Marca Simoncellija. Fundacija si prizadeva za razvoj, avtonomnost in pravice otrok, mladim se trudi zagotavljati ustrezno izobrazbo ter pomaga vsem socialno ogroženim. Lahko poveste nekaj o sami fundaciji in o njenih aktualnih projektih?

Fundacijo smo ustanovili decembra leta 2011. Idejo zanjo je dal Marcov nekdanji menedžer Carlo Pernat, z ženo pa sva jo takoj razvila in realizirala. S pomočjo fundacije se trudimo pomagati vsem ljudem, ki jim ni tako lepo, kot je nam ali kot je bilo Marcu. Odločili smo se, da na pomoč priskočimo predvsem hendikepiranim osebam, ki živijo v neustreznih pogojih, saj je Marco v zadnjem letu obiskal veliko takih otrok in mladostnikov. Želeli smo uresničiti tisto, kar njemu žal ni uspelo.

210.000 evrov smo denimo namenili fundaciji Francesca Rava iz Milana, da bi s temi sredstvi lahko v sklopu svoje sirotišnice v Dominikanski republiki zgradili objekt, namenjen hendikepiranim otrokom, vključno z bazenom in posebno telovadnico, namenjeno rehabilitaciji. Zdaj vse svoje moči usmerjamo v precej zahteven in finančno obsežen projekt izgradnje dnevnega centra. Prepričani smo, da nam bo uspelo. Podrobnosti o vseh projektih, ki smo jih že izpeljali in tisti, ki jih še bomo, vseh naših pobudah in dogodkih lahko najdete na spletni strani www.marcosimoncellifondazione.it.

 

 

Na kakšen način lahko pomagamo fundaciji?

Fundaciji lahko pomagate z donacijami na naš transakcijski račun. Vsaka donacija je popolnoma prostovoljna, a če donirate več kot 30 evrov in nam po elektronski pošti pošljete svoje podatke, vam pošljemo posebno izkaznico, s katero postanete podpornik naše fundacije in Marca. Če donirate več kot 100 evrov pa dobite še majico ali kapico z našim logotipom. Vsak prispevek lahko pomaga ustvariti veliko.

 

Marco je bil nadvse simpatičen, nekoliko ironičen, vedno je znal dati pravi odgovor. Bil je pravi šaljivec. Kaj bi rekel Marco na koncu tega intervjuja?

Da je dovolj in da nehajte že utrujati z vsemi temi vprašanji. (nasmeh)

 

 

Pogovarjal se je: Matej Vatovec

Prevod: Andreja Košir

Foto: Osebni arhiv Paola Simoncellija in Fundacije Marca Simocellija

 

Intervju je bil objavljen v reviji Virus.

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Psihologija, psihoterapija in športna psihologija - Studio Mokis

Marco Simoncelli se je rodil 20. januarja leta 1987 v Cattolici, majhnem mestu blizu Riminija. Že kot otrok je sanjal, da bo nekoč lahko dirkal s težkimi...

Podoba iz misli, iz sanj, iz spominov... Andrej Marušič

Marco Simoncelli se je rodil 20. januarja leta 1987 v Cattolici, majhnem mestu blizu Riminija. Že kot otrok je sanjal, da bo nekoč lahko dirkal s težkimi...