INTERVJU Z ZMAGOVALCEM NATEČAJA »In kaj, če živim svoje življenje!«

INTERVJU Z ZMAGOVALCEM NATEČAJA »In kaj, če živim svoje življenje!«

Danes vam bomo predstavili zmagovalca natečaja »In kaj, če živim svoje življenje!«.

Nismo mu postavljali vprašanj glede natečaja, saj smo želeli, da bi ga vsi obiskovalci portala e-psihologija spoznali kot človeka, ki se je preprosto odločil narediti korak naprej. In ta korak je sporočilo vsem nam- In kaj, če živimo svoje življenje!

Da vas ne bomo preveč zadrževali vas prepuščamo k spoznavanju našega zmagovalca Aljaža Marklja-Preprosteža, ki je, kot bi on dejal:« Predvsem človek odnosov in ljubezni. Človek, ki mu je mar.«

Veseli bomo vsakega vprašanja, mnenja, kritike na urednistvo@epsihologija.si zato vabimo vse, ki imate kakršnakoli vprašanja za zmagovalca, da se obrnete na e-mail.

Več v intervjuju.

Pozdravljeni Aljaž. Predstavite se za naš portal in povejte nam, kdo ste?Smile

»Preprostež. Prostovoljec. Popotnik z namenom. Sanjač. Snovalec. In še kaj.

Nekdo brez uradnega naziva, a po srcu in duši psiholog, filozof, romantik, humanist in še.

Srčen ljubitelj filmov, knjig, gledališča, kulture in še česa.

Oseba, ki nadvse rada meditira, se igra, reflektira, doživlja, s tokom odplava in zapade v globinske pogovore ali dopisovanja.

Sicer pa tudi mislec in čustvec ter iz tega bloger, pisec, poet in pripadnik takšnega in drugačnega doživljajskega izražanja.

Predvsem pa sem človek odnosov in ljubezni. Človek, ki mu je mar.

Verjetno sem še kdo ali še kaj, zato najraje vidim če pristopite in morda kaj več ugotovimo skupaj.«

Od kod prihajate?

»Težko zares rečem. Rodil sem se na Jesenicah in prva leta življenja preživel v majhnem kraju pod Radovljico, imenovanem Lancovo. Po ločitvi staršev je del mene ostal tam, del mene pa se preselil v Zgornje Gorje nad Bledom. Večino otroštva in del mladostništva sem tako preživel v nomadskem slogu med tema krajema. Spomnim se, kako sem si kot otrok govoril ljubo doma, kdor ga ima, a kdor ima dva, se mu lahko še bolj smehlja. A kasneje se je našel še tretji kraj ljubezni in z začetkom fakultete še srčno stanovanje v Ljubljani. Z radostjo pa sem ob takšnih in drugačnih časih zahajal tudi na bolj ali manj znana nogometna igrišča, pa ljuba gledališča in filmska sedišča. Tako je bilo vse do nedavnega, ko sem stopil stran od vseh znanih krajev in zaživel vlogo, ki mi je bila na neki način podana. Stopil sem v širni svet, da morda odkrijem nove kraje, mesta in točke, kjer se bom počutil domače. Morda pa sem vanj stopil, da končno v sebi začutim, od kod zares prihajam. Teh neuničljivih vezi srca, ki se spletejo s kraji in ljudmi, stvarmi in doživetji v ljubi domovini. Vsemu, kar me je skozi dotedanje življenje sooblikovalo in me še danes, ko sem tisoče kilometrov stran, zvesto spremlja na tej nomadski poti.«

Kaj ste po izobrazbi?

»Formalno gledano sem po izobrazbi gimnazijski maturant. Marsikdo bi rekel in je rekel, da ne šteje veliko, morda celo nič, a jaz se ne strinjam. Predmeti, kot so filozofija, zgodovina, nemščina, angleščina, slovenščina, sociologija, matematika, fizika, informatika, biologija, umetnost, kemija, psihologija ... So mi tako kulturno kot osebno, tako duhovno kot duševno dali mogočno širino in ob tem še kaj.

Morda tudi rodili vzgib, da sem se nagnil k družboslovju in dušeslovju in šel študirat psihologijo, kjer sem vztrajal 3 leta, dokler nisem študija predčasno zaključil. Kdo bi in tudi je rekel, da sem zapravil čas, a jaz bom zopet dejal, da sem se naučil mnogo o sebi, o tem, kaj pomeni biti jaz, kaj pomeni se vzdržati preoranih sodb in gledati iz malo širše perspektive. Morda sem se naučil celo nekaj malega o tem, kaj pomeni bit človek.

Formalno gledano torej, če uporabim besede drugih, nisem kaj dosti, kdo bi rekel, da sem nič.

A vseeno se mi zdi, da nihče ne more trditi, da v sebi ne nosim zakladnice polnovrednega znanja in izkušenj, ki na mojo smolo ali pa morda srečo niso formalno ožigosani. Na tem mestu ne bi rad našteval in se spuščal globlje, ampak le dodal, da sem navkljub pomanjkanju naziva ali kosa papirja globoko v sebi počutim kot psiholog, filozof, pisatelj in poet. Kot dušeslovec, družboslovec in humanist. Kot mislec in čustvec."

O čem radi pišete in zakaj?

»Rad pišem o tem, kar imam rad, do česar mi je mar in kar na neki način čutim, da v meni odzvanja. Teme, o katerih se vrtim, sprašujem in izkušam večino svojega življenja.

Naj vam postrežem majhen pladenj primerov teh tem: ljubezen, sodelovanje, odnosi, odgovornost, dolžnost, konflikti, stres, bremena, spori, boji, čustva, strasti, sprejemanje, raznolikost, doživljanje, modrost, ravnotežje, hvaležnost, zanos, pristnost, prisotnost, prisebnost, življenjski izzivi, gibanje, rast in od-rast, užitek, (u) poraba, denar, tok, razumevanje, minimalizem, smisel, obstoj, kultura, vera … seveda bi lahko še našteval. Nekako bi lahko rekel, da najraje pišem o življenjskih tematikah, pri čemer si ne delam nekih utvar, da imam neki globlji vpogled o tem, kaj življenje je.

V bistvu najraje pišem o življenju, v katerega sem vpleten, torej na neki način mojemu življenju in življenju ljudi, s katerimi si delim to pot. O vsem, kar se odvija v meni, v ljudeh ob meni in med vsemi nami. Tako imam občutek, da ima vsebina korenine in z njimi osnovo za življenje.

Rad čutim, to, kar pišem in na neki način sem to, kar pišem. K temu pri pisanju tudi stremim, in dokler to vzdrži, na koncu tematika v bistvu niti ni tako pomembna. Tako je na koncu morda kot vedno najbolje, če presodite sami, ali pa še bolje – morda sploh ne sodite, ampak raje preberite in upam, da ob tem kaj doživite.«

Glede na to, da ste se odločili še naprej sodelovati s portalom e-Psihologija, me zanima, kaj boste doprinesli s svojimi bodočimi prispevki za naše bralce?

»Osebno ne pišem s ciljem, da bi v bralcu sprožil nekaj točno določenega, ampak se mnogo raje prepustim pisanju, zlijem dane misli ali čustva in ob tem upam, da najdejo svojo pot do bralca. Pisanje je moja terapija in meditacija, način doživljanja in izkušanja; ne zgolj sebe, ampak tudi zunanjega sveta. Preko pisanja skušam prenesti ta doživljanja in izkustva na papir v upanju, da bom morda s tem kdaj pomagal tudi komu drugemu in ne zgolj sebi.

Da bi mogoče pomagal drugim, ki bijejo podobne boje kot jaz, se soočajo s podobnimi vprašanji in tako kot jaz iščejo rešitve za to skrivnostno in nedojemljivo življenje. Pomagal drugim, ki prav tako v sebi, pod to našo otrdelo človeško kožo, nekaj čutijo. Kdaj pa si drznim upati, da bi s svojim pisanjem pripomogel zmehčati določene zidove in meje, morda celo razblinil kakšno iluzijo, ki se skriva v teh naših predsodkih, stigmah, stereotipih. Mogoče prodrl skozi idejo o tem, kakšni bi morali biti, kaj bi morali čutiti in namesto tega se raje prepustiti ter vsaj kdaj preprosto biti. Biti to, kar smo – posebni, vsak po svoje in v tem na neki način drug drugemu tako podobni.

Zato upam, da se kdo prepozna v tem in začuti, da mogoče ni popolnoma osamljen v teh žalostih in veseljih, ljubeznivostih in brezbrižnostih svojega in našega sveta.

A to so moja upanja. Popolnoma verjamem, da imate vi svoja, zato bom na koncu verjetno še najbolj zadovoljen, če vsak odnese to, kar v danem trenutku najbolj potrebuje.«

Zakaj naj se ljudje obrnejo na vas? Na kakšen način jim lahko pomagate?

»Čeprav sem še relativno mlad, kdo bi rekel zelen, se mi zdi, da sem prestal že določene življenjske izkušnje. Določene boje, strese, preizkušnje, čustva, odnose in življenjske izzive, skozi katere sem razvil določeno zrelost in drznem si reči celo modrost. Že od malega sem nagnjenj k intenzivnemu čustvenemu doživljanju vse od maničnega veseljačenja do ohromele prestrašenosti. Dokaj kmalu sem se začel spraševati in doživljati misli ter čustva, povezana s smrtjo in s tem, tudi golim obstojem.

Mnogokrat, morda pre-mnogokrat sem razmišljal, doživljal in tudi podoživljal. Najprej docela spontano, kasneje namensko, da ne bi vse to življenje kar zletelo mimo. Ker ravno to se mi zdi, da se zgodi, če le hitim od točke do točke. Izkušnja ali doživetje se izgubi in kar ostane, je kaos nepovezanih pripetljajev. Zato si rad vzamem čas in košček miru, da se vse v miru poleže in predela. To mislim, ko pravim izkušenj. Kajti če sem, čemu v življenju namenil zares veliko časa je to izkustvom in doživetjem.

 Tako lahko mogoče pomagam s kakšnim nasvetom, čeprav osebno mnogokrat dvomim  njihovi smotrnosti. Mnogo raje si tako izmenjam besede ali čustva, prisluhnem, in če pomaga, kaj osebnega delim. Če gre s pogovorom, dopisovanjem, ali pa kakršnokoli obliko sporazumevanja, saj se prav tam v prostoru med nami, v odnosih rojevajo in pojavljajo možnosti za povezovanje in potovanje. Skozi to plovbo po svetem ozemlju drugih spoznavamo marsikaj novega, ozavestimo marsikaj starega. Tako se učimo, vsakič znova. Če vam je torej do takšne in drugačne izmenjave z mano, si z veseljem vzamem čas.«

In še za konec bi vas prosila, če nam poveste, kateri je vaš moto?

»Naše življenje ni izključno naše. Povezani smo z ostalimi. Skozi preteklost in sedanjost. In z vsakim zločinom, vsakim dejanjem prijaznosti rojevamo našo prihodnost.« iz filma, Atlas Oblakov

 

Pogovarjala se je: Dasha Perič

Foto: Arhiv Aljaž Markelj

Idejna zasnova: Mat Oliva, Dasha Perič

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

S pisanjem do ljudi

Danes vam bomo predstavili zmagovalca natečaja »In kaj, če živim svoje življenje!«. Nismo mu postavljali vprašanj glede natečaja, saj...

Intervju (drugi del): »Spraševal sem se, kaj sem storil narobe, da me je ljubezen zapustila ...«

Danes vam bomo predstavili zmagovalca natečaja »In kaj, če živim svoje življenje!«. Nismo mu postavljali vprašanj glede natečaja, saj...

Preprosti življenjski trenutki

Danes vam bomo predstavili zmagovalca natečaja »In kaj, če živim svoje življenje!«. Nismo mu postavljali vprašanj glede natečaja, saj...

Za začetek dopusta!

Danes vam bomo predstavili zmagovalca natečaja »In kaj, če živim svoje življenje!«. Nismo mu postavljali vprašanj glede natečaja, saj...