Izzovi usodo

Izzovi usodo

Izzovi usodo

Dobro jutro! Smile

V življenju naredimo veliko korakov na svoji poti in pustimo veliko sledi. Včasih smo na precepu, včasih tako močno zaverovani, da je pot, po kateri stopamo pravilna, včasih se preprosto prepustimo in dovolimo, da se razvije tako »kot se mora« ....

Zgodba »Izzovi usodo« lepo prikaže pot vseh naših občutkov in razmišljanj. Predvsem prikaže, kakšna je pot do tistega, kar si želimo, oziroma cilja vredna vsega.

Vprašanje pa, je ali si upamo izzvati usodo? Kaj je usoda? Zakaj se ji večina prepušča? Zakaj nekaterim uspe spremeniti lastno usodo drugim spet ne?

Veliko vprašanj, a odgovor je vedno enak.

Neki pregovor pravi: »Ko nehamo iskati izgovore, takrat pridejo rešitve!«

In ja ... zgodba »Izzovi usodo« ti pokaže ravno to!

Uživaj v branju in ne pozabi všečkati strani Preprosto.

Naslov zgodbe:

Izzovi usodo

»Preden sem odrinil v Kanado, so me ljudje radi spraševali kakšni so moji načrti za prihajajoče leto. Kam grem, kaj bom počel, kje bom stanoval in tako dalje. To in še kaj me je vprašal tudi eden izmed mojih najbližjih prijateljev par tednov, preden sem odšel in še danes se jasno spomnim odgovora, ki sem ga podal.

Dejal sem mu, da ne vem kaj dosti glede svoje prihajajoče dogodivščine, a da sem vendarle prepričan o dveh stvareh. Prva je, da bom izkušnjo začel v Vancouvru. Druga pa, da bom septembra v Torontu na mednarodnem filmskem festivalu. Ta odgovor se me je prijel in se očitno še vedno drži. Zakaj drugače bi ga omenil ljudem iz festivala in zakaj drugače bi ga vam omenil zdaj.

Na tem mestu bi dodal, da sem se na to potovanje spustil v upanju, da se bom kar se da ravnal po občutku in toku. Torej se v dobri veri in zaupanju prepustil življenju ter videl, kam me to prinese. Prevečkrat v življenju sem namreč vse načrtoval vnaprej, včasih do nepotrebnih potankosti, a nato mnogokrat, ko je napočil čas za izkustvo teh načrtov, dojel, da mi v bistvu ni več toliko do tega. Sploh ko sem si v valu maničnega navdušenja splaniral celoten teden, mesec ali leto aktivnosti. No ja, zato sem se to pot želel preizkusiti v nečem, kar mi do tedaj ni bilo tako domače. Iz rok izpustiti volan nadzora in dovoliti življenju, usodi ali čemurkoli že, da odigra svoje. Odpreti se in dopustiti, da se me življenjski tok dotakne in me pripelje ter popelje na kraje in mesta, do ljudi in dogodivščin, katere si ne bi nikoli znal domisliti.

A nečesa pa vendarle nisem bil zmožen izpustiti, in sicer v zgornjem odgovoru omenjene dvojice. Vas zanima, zakaj sta bili ravno ti dve odločitvi tisti, kateri sem si vendarle odločil sprejeti? Mogoče na prvi pogled nimata veliko skupnega, a ko se v njiju malo bolj poglobim hitro postane jasno, da ju povezuje nekaj zelo pomembnega.

V Vancouver sem si želel oditi, ker je tja na izmenjavo odšel moj čudoviti prijatelj. Ta prijatelj, ki me je na neki način spodbudil za Kanado. Ne toliko nujno za odhod iz Slovenije, ampak za to, da je Kanada postala moja destinacija. Prav ta prijatelj, ki sem ga kar nekajkrat omenjal predvsem v začetnih prispevkih. Prijatelj, ki je vkorakal v moj svet, ko sem to najbolj potreboval. Prijatelj, s katerim sem skupaj bival dve leti in za katerega lahko brez težav rečem, da ga imam rad kot brata. Tako sem februarja pristal v Vancouvru, kjer se je moja dogodivščina začela.

Kaj pa Toronto in ta mednarodno priznani filmski festival? Me je tja vlekla slava? Denar? Veličina ali velikost festivala? Blišč in glamur vseh zvezd, ki ga obiščejo? Ne. Iskreno sem si tja želel priti v glavnem zaradi enega razloga, ki sem ga tudi izrazil v prijavnici, ko so me vprašali, ta veliki, ZAKAJ.

To je bil moj odgovor:

Preprosto povedano ljubim filme in ne predstavljam si boljšega motiva za početje nečesa kot iz pristne in čiste ljubezni do filmske umetnosti in vseh ljudi, ki so vanjo vpleteni.

Ko torej povežemo ti dve točki, upam, da je jasno, kaj imata skupnega. Kolikor koli mi je ideja o plavanju s tokom privlačna si določenih »reči« preprosto ne dopuščam prepustiti kompromisom. Kadar me nekaj iskreno nagovori, se me dotakne in spravi organizem v gibanje, takrat se mi zdi, da je pravi trenutek, da se, če je to potrebno, tudi zoperstavim toku in sprejmem udarec  ali dva, brazgotino, bolečino ali karkoli že pride na poti in me poskuša prepričati v nasprotno.

Ne pravim, da tega ni, ko gremo z življenjskim tokom in korakamo po poti usode. Vrag, mislim, da sem sam zadostni dokaz, da je tega lahko na preteg. Kar poskušam izreči, je to, da marsikaj ne pride zlahka ali samo od sebe. Takrat se je vredno dvigniti iz naslonjača, čvrsto postaviti na noge in se z drznostjo ter pogumom postaviti za to, kar vam je pri srcu, četudi to pomeni zoperstaviti se neštetim oviram, ki stojijo na poti uresničitve.

Osebno mislim, da sem to storil, ko sem sprejel ti dve odločitvi. Postavil sem sebe in svojo usodo pod preizkušnjo, na neki način pod vprašaj. Bom zmogel slediti in uresničiti odločitve? Bosta življenje in usoda sledila moji nameri ali bom pod njunim posmehom in bremenom poteptan na grobišču ljudi, ki so padli v sledenju sanj?

Pot, ki sem jo prehodil do sem vsekakor ni bila lahka, niti preprosta, verjetno niti ne logična in še najmanj pa brezskrbna. Vancouver in vsi z njim povezane izkušnje bratskega prijatelja, obisk Los Angelesa, Havaji, Vancouvrsko otočje, prečkanje Kanade, festival v Montrealu, dobrodelni obisk Louisiane. Morda se sliši uživaško in prijetno poletno, a nedvomno ni vedno bilo tako. Marsikdaj v tem času bi lahko odnehal, obupal in odšel domov. Ali pa se ustalil z nečim mnogo bolj udobnim in mogoče sploh ne odšel od doma. Imel sem dovolj razlogov, da bi to storil. A nekaj me je gnalo naprej. Poganjalo moje telo, da sem prispel na mestu, kjer sem danes. Z očmi, uprtimi v vrata festivala.

Kot lahko sklepate, mi je torej uspelo. Prispel sem tja, kamor sem se odločil oditi in tako se z današnjim dnem zame začenja še ena v nizu dogodivščin. Vi pa kot vedno vabljeni, da mi na tej poti sledite. Se slišimo zopet kmalu, do takrat pa izzovite kdaj usodo in storite, kar je potrebno, da dosežete to, kar vam je resnično pomembno

Lep pozdrav iz filmsko festivalskega Toronta,

Preprostež«

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Adrenalin in pogum sta zakon!

V življenju naredimo veliko korakov na svoji poti in pustimo veliko sledi. Včasih smo na precepu, včasih tako močno zaverovani, da je pot, po kateri...

Vzemi, kar ti pripada!

V življenju naredimo veliko korakov na svoji poti in pustimo veliko sledi. Včasih smo na precepu, včasih tako močno zaverovani, da je pot, po kateri...

Najboljši sem!

V življenju naredimo veliko korakov na svoji poti in pustimo veliko sledi. Včasih smo na precepu, včasih tako močno zaverovani, da je pot, po kateri...

Aljaž Markelj: »(Ne) razumljeno srce je na neki način rdeča nit mojega doživljanja zadnjih let, ko sem se pogosto v srcu čutil nerazumljenega.«

V življenju naredimo veliko korakov na svoji poti in pustimo veliko sledi. Včasih smo na precepu, včasih tako močno zaverovani, da je pot, po kateri...