Kanadska mati

Kanadska mati

Pozdravček dragi bralec,

V življenju se srečujemo z mnogo različnimi ljudmi, situacijami, razpotji ... Skratka življenje nam ne prizanaša, ko je treba narediti korak naprej. In ta korak je učenje. Ne govorimo o učenju v šolah, govorimo o učenju, ki ga nobena fakulteta ali diploma ne bosta nikoli mogli nadomestiti ali prekositi. To se imenuje VseŽivljenjsko učenje.

V zgodbi boš spoznal, kako se avtor Aljaž Markelj sooča/uči z drugim svetom. Svetom svojega sveta in svetom sveta starejše gospe-natančneje kanadske matere.

Da boš lažje razumel, te vabimo k branju te prečudovite zgodbe, ki ima izredno močno sporočilo.

Ne pozabi všečkati strani Preprosto, kjer boš deležen še boljših zgodb. Zgodb, ki jih preprosto moraš prebrati.

Naslov zgodbe:

Kanadska mati

»Neštete ure, dneve, cele trenutke sem razmišljal in čakal, da me razsvetli bistvo preteklega izkustva, da sem na koncu le uvidel, kar je ves ta čas tičalo pred mojim nosom. Govorim o pisanih tednih, ki sem jih preživel s starejšo gospo. Pisanih iz mnogih vidikov, a predvsem večplastne konotacije doživetji.

Začelo se je s sprejemom na letališču, kamor je prišla nekaj ur prezgodaj, da ja ne bi čakal in nadaljevalo z izletom v ljubko mestece ob obali po imenu Sidney, kjer mi je prikazala drobtinico vsebine otoškega življenja. Na poti proti novemu začasnemu domu pa sva se še ustavila na tržnici in nakupila sadja in zelenjave za moje bivanje.

Kasneje sem izvedel, da je že pred mojim prihodom zapravila več kot 200 CAD zame. Napolnila je hladilnik in vse omare, da bi ja imel vse, kar potrebujem. Bog, ne daj, da bi kaj manjkalo, kaj šele, da bi bil lačen in seveda na koncu pol tega nisem pojedel, ker je bilo preprosto preveč. Ne verjamem, da bi lahko, četudi bi ostal tam še kakšen mesec.

Potem mi je pa govorila, kako si ne more privoščiti vedno imeti gostov, ker jo na koncu več stanejo, kot dobi v zameno preko dela. Jaz se nisem strinjal in ji dejal, da smo jaz in mnogi drugi zadovoljni že z osnovami ter da ne rabi za toliko stvari (po) skrbeti. A taka je bila, taka je želela biti.

Že drugo jutro me je zjutraj budila z vpitjem imena, ki ni bilo zares moje. Kanadčani imajo pač težave z mojim imenom. Spravljala me je iz postelje, čeprav dogovorjena ura niti ni še prišla in kasneje vse skupaj obrazložila z dejstvom, da si želi, da bi zjutraj imel čas, da v miru pred delom pozajtrkujem. A jaz sem samo želel svoj mir, četudi to pomeni, da le nekaj malega pojem.

Večkrat je ponavljala, da se ji zdi bolje, če začnem ob 8-ih ali pol 9-ih, da po »Workaway-evsko« oddelam svojih pet ur in imam potem preostanek dneva prosto. Vedno je govorila dobro je začeti zgodaj, le da sem na koncu pogosto jaz začel zgodaj ali sedel spodaj čakajoč na navodila, medtem ko je bila ona še v sobi.

Mnogokrat mi je govorila, kaj si želi zame, pri čemer meni to ni bilo tako pomembno in navkljub poskusu razjasnitve, je še vedno v meni vzbujala občutek, da ve kaj je zame najbolje.

Rada me je poučevala in mi delila vzgojne nauke, kar mi je včasih vzbujalo obrambni občutek, saj nisem želel preveč usmeritev. Osebno sem imel občutek, kot da misli, da tega ne vem, ne znam ali ne razumem. Verjetno je želela samo deliti in mi dobroto nameniti, medtem ko sem jaz želel se malo bolj osamosvojiti.

Rada mi je kuhala in kaj novega pripravila, rada govorila tudi, ko jaz nisem več zmogel poslušati. Ko je vstala, je bila vedno v polnem pogonu, mnogokrat na robu lastnih meja, čeprav jih je nekaj let nazaj dodobra presegla.

Sploh na začetku so bili časi, ko je od mene želela več hitrosti in časovne ekonomičnosti, s čimer mi je stopila na marsikateri živec. Skušal sem ji obrazložiti, kako mi je ob tem in včasih mi je uspelo, včasih ne. A prepričan sem, da sem tudi jaz kdaj njej stopil na živce in da je tudi ona imela občutek, da ji ni vedno uspelo mi nečesa obrazložiti.

Danes, na moj zadnji dan pri stričku Geriju, kamor me je ona napotila, je prišla na obisk, da sva vzela mirno in veselo slovo. Dejala mi je, da se lahko vedno vrnem, če se mi kdaj na poti zatakne. Mogoče sem v tem trenutku šele dojel celotno moč hvaležnosti za vez, ki sva jo spletla. Na neki način sva si delila izkušnjo, kakršno si lahko delijo le povezane osebe. Izkušnjo in odnos, poln konfliktov in razreševanja.

Navkljub, ali pa prav zaradi vseh konfliktov, sva na koncu delila ogromno pristnih izkustev. S časom sva se naučila smejati drug drugemu in razvila svojevrsten način obravnavanja ovir ali nevšečnosti. Z njimi in drug z drugim sva se naučila živeti, jih sprejeti ter ob njih morda celo vzcveteti.

To me je spomnilo na marsikaj pozabljenega, a nezanemarljivo dragocenega. Predvsem to, da je del čara življenja v tesneje povezani skupnosti prav to, da so konflikti neizbežni. Prej ali slej bo prišlo do odstopanj, kar sploh ni nujno slabo, saj se preko tega lahko toliko naučimo, toliko pomembnega doživimo, toliko pristnega izkusimo. Preko konfliktov lahko skupaj rastemo in se razvijamo, če jih le dojamemo kot priložnost in ne kot neželeno grožnjo.

Vse skupaj je tako na koncu zraslo do občutka, da sem bil na neki način doma. Še posebej sem imel občutek, da sem srečal in doživel eno posebno osebo. Seveda njene vloge nikoli ne bo prevzela, a vsaj za ta del potovanja lahko rečem, da je na svojevrstven način, v svoji zahtevnosti in zaščitniškem odnosu, prijaznosti in radodarnosti stopila v njene čevlje.«

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

Foto: Freeimages.com

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Kdo sem?

V življenju se srečujemo z mnogo različnimi ljudmi, situacijami, razpotji ... Skratka življenje nam ne prizanaša, ko je treba narediti korak...

Več sreče kot pameti

V življenju se srečujemo z mnogo različnimi ljudmi, situacijami, razpotji ... Skratka življenje nam ne prizanaša, ko je treba narediti korak...

Seznam strupenih zgodb

V življenju se srečujemo z mnogo različnimi ljudmi, situacijami, razpotji ... Skratka življenje nam ne prizanaša, ko je treba narediti korak...

Recept za doseganje ciljev!

V življenju se srečujemo z mnogo različnimi ljudmi, situacijami, razpotji ... Skratka življenje nam ne prizanaša, ko je treba narediti korak...