Najpomembnejša tekma vašega življenja // 2. del: Katera hrana je potlej problem, če to niso maščobe in zelenjava ni rešiteljica?

Najpomembnejša tekma vašega življenja // 2. del: Katera hrana je potlej problem, če to niso maščobe in zelenjava ni rešiteljica?

V prejšnjem prispevku smo se spraševali, kateri so vzroki za številne novodobne bolezni, kot so rak, bolezni srca in ožilja, diabetes, povišan krvni tlak, nenormalen holesterol. Zdaj lahko nadaljujemo.

Preveč industrijsko predelane hrane, ki v naravnem človeškem okolju ne obstaja, ter nezadostna količina za zdravje nujnih hranil. Na prvih treh mestih vidim sladkor (fruktozo), predelana žita in rafinirana rastlinska olja, v kombinaciji s pustimi beljakovinami (piščanec brez kože, jajce brez rumenjaka, mlečni izdelki iz posnetega mleka itd.). Preverimo, ali imam prav ali sem brcnil v temo.

Resnice in dejstva v prehrani obstajajo, vendar jih z vedno novimi dietami poenostavljamo do neprepoznavnosti − z njimi se igramo kot s plastelinom ter jih oblikujemo po navdihu modernega potrošništva.

Individualizacija ni problem. O njej je spregovoril že Hipokrat: "Kar je nekomu hrana, je drugim lahko strup." Po logičnem vodilu lahko posameznik prosto raziskuje, katera je tista hrana, ki najbolje poskrbi za njegovo zdravje. Pa vendar smo si ljudje res tako različni, da potrebujemo drugačna hranila? Trdim, da v svojem bistvu ne.

Za človeka veljajo točno določena pravila narave – za preživetje potrebujemo:

  1. 1.       Maščobe: omega 3 in omega 6.
  2. 2.       Beljakovine: 8 aminokislin.
  3. 3.       Vitamine: A, D, E in K (topni v maščobah) ter skupina B in vitamin C (vsi topni v vodi).
  4. 4.       Minerale: kalij (K), kalcij (Ca), natrij (Na), fosfor (P), cink (Zn), magnezij (Mg), železo (Fe), mangan (Mn), jod (I), selen (Se), molibden (Mo).
  5. Vodo.

 

Sladka reč

Do danes o vzročni povezavi med sladkorjem, predelanimi OH-ji in boleznijo ni bilo veliko govora. Leta 1989 je NAS (op. National Academy of Sciences) objavila 765 strani dolgo poročilo z naslovom Diet and Health, kjer je razpravi o sladkorju namenjena vsega ena stran. Med raziskovalci, ki so vztrajno svarili pred predelanimi OH-ji, sta bila Peter Cleave, ki jih je izpostavil v knjigi The Saccharine Disease, ter John Yudkin, avtor prvinske knjige Pure, White and Deadly, v kateri je povezal višjo pojavnost raka v državah s takrat največjo porabo sladkorja na prebivalca (v Angliji, na Nizozemskem, Irskem, Danskem, v Kanadi) in odsotnostjo te bolezni tam, kjer sladkor ni bil pogost (v Jugoslaviji, na Japonskem, v Španiji, Italiji, na Portugalskem).

O povezavi raka z inzulinom sta med prvimi spregovorila Nobelova nagrajenca Otto Warburg in Howard Tanin. Warburg je v laboratoriju prikazal, da rakave celice potrošijo tudi do tridesetkrat več sladkorja od navadnih, Tanin pa je odkril, da se bolne celice prenehajo razmnoževati v trenutku, ko jim odklopi dovod inzulina. Maligno tkivo ima dejansko več receptorjev za sprejem inzulina, kot zdravo, ter s tem prednost pri rasti in razvoju.

Inzulin in inzulinu podoben rastni faktor (IGF) preplavita začetne rakave celice z gorivom in spodbudnimi signali za rast. IGF stimulira celico, da sprejme hrano (sladkor), podobno kot inzulin, vendar ne tako učinkovito. Glavna razlika med njima je v tem, da se inzulin nemudoma odzove na pojav glukoze v krvi, zato njegova raven variira že med obroki, koncentracije IGF pa ostajajo precej konstantne – spreminjajo se v toku dni ali tednov – in zato natančneje odražajo celokupno zalogo hrane, prisotne v okolju celice.

"Več IGF receptorjev pomeni močnejši signal celici naj sprejme hrano in se razmnoži," je odkril Renato Baserga, z Univerze Thomas Jefferson, po skoraj štirih desetletjih trajajočem študiju procesa rasti navadne celice v primerjavi z maligno. Prekinitev komunikacije do IGF receptorjev pri miših, zavre rast tumorjev, predvsem tistih, ki so se že razširili po telesu. IGF neposredno pospeši rast in razvoj rakavih celic (v laboratoriju), na površini malignih celic pa se nahaja dva do trikrat več IGF receptorjev, v primerjavi z zdravimi. Dodatni receptorji omogočijo bolni celici sprejeti več hrane iz okolja za podporo hitrejše rasti.

Pomembno je vedeti, da prehrana ne spremeni same "narave" celice – mutacije, ki privedejo do raka – temveč vpliva na njeno nego; spremeni okolje, v katerem lahko rakave in predrakave celice nemoteno uspevajo.

Strnimo dejstva, ki smo jih spoznali do sedaj, v nekaj opornih točk:

- Raka (rakave in predrakave celice) imamo vsi.
- Ali se rak razvije ali ne, v veliki meri določi okolje celic in njihova nega – oboje nadzorujemo z izbiro svoje prehrane.
- Inzulin in IGF imata v tej zgodbi eno glavnih vlog.
- Na raven inzulina najmočneje vplivata sladkor (glukoza)in (predelani) OH-ji, IGF pa je odvisen tudi od količine ostalih hranil (predvsem beljakovin).

Več o tem v nadaljevanju.

 

 

Avtor: Mario Sambolec, svetovalec, trener, predavatelj in pisec za področja prehranein vadbe za izboljšanje telesnih sposobnosti ter preprečevanje/rehabilitiranje poškodb. www.drfeelgood.si

Mario Sambolec
Mario Sambolec

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Najpomembnejša tekma vašega življenja // 6. del: Kaj se pravzaprav dogaja v telesu brez hrane?

Preveč industrijsko predelane hrane, ki v naravnem človeškem okolju ne obstaja, ter nezadostna količina za zdravje nujnih hranil. Na prvih treh...

Najpomembnejša tekma vašega življenja // 5. del: Napol stradanje, post ali ketogena dieta?

Preveč industrijsko predelane hrane, ki v naravnem človeškem okolju ne obstaja, ter nezadostna količina za zdravje nujnih hranil. Na prvih treh...

Najpomembnejša tekma vašega življenja // 1. Del: Pravila igre in analiza nasprotnika

Preveč industrijsko predelane hrane, ki v naravnem človeškem okolju ne obstaja, ter nezadostna količina za zdravje nujnih hranil. Na prvih treh...

Vitamini za dušo

Preveč industrijsko predelane hrane, ki v naravnem človeškem okolju ne obstaja, ter nezadostna količina za zdravje nujnih hranil. Na prvih treh...