Pomembno je, da spregovorijo čisto vse ravni družbe

Pomembno je, da spregovorijo čisto vse ravni družbe

10. september je dan, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2003 na pobudo Mednarodnega združenja za preprečevanje samomora razglasila za Svetovni dan preprečevanja samomora. Na svetu zaradi samomora vsako leto ugasne približno milijon življenj. Pri nas je lani zaradi samomora življenje izgubilo 443 ljudi. Prav samomor je v Sloveniji še vedno eden največjih javnozdravstvenih problemov, ki pa mu žal namenjamo premalo pozornosti. Ob tej priložnosti smo o problematiki samomora spregovorili z asist. Vito Poštuvan, uni. dipl. psih., s Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki deluje v sklopu Inštituta Andrej Marušič. Na Centru se ne ukvarjajo le z raziskovalno dejavnostjo, ampak pokrivajo tako zelo široko področje primarne preventive, izvajajo pa tudi številne zelo selektivne aktivnosti, kot je na primer izobraževanje zdravstvenega osebja in policije. Veliko delajo tudi na področju neposrednega terapevtskega dela. Prispevati želijo k čim boljšemu razumevanju problematike samomora in tako vplivati na zmanjševanje deleža samomorov ter hkrati zagotavljati podporo vsem, ki so zaradi samomora izgubili bližnjega.

Več informacij o Slovenskem centru za preprečevanje samomora pa lahko najdete na njihovi spletni strani.

 

Kakšen javnozdravstveni problem je samomorilnost?

Samomor je pri nas žal še vedno eden največjih javnozdravstvenih problemov. Čeprav je umrljivost zaradi samomora še vedno visoka, pa so razmere veliko boljše, kot pa so bile pred 10 ali 15 leti. Takrat smo bili po stopnji samomorilnosti uvrščeni med prve tri države v svetu, zdaj pa smo znižali to povprečje, tako da se uvrščamo med prvih deset držav. Statistika je še vedno precej slaba, je pa bil narejen velik preskok, kar je zelo spodbudno.

Vseeno pa mislim, da samomoru kot javnozdravstvenemu problemu namenjamo premalo pozornosti.

O kakšnih številkah lahko govorimo?

Trenutni podatki kažejo, da pri nas na 100.000 prebivalcev stori samomor 22 ljudi. Lansko leto smo zabeležili 443 (od tega je bilo 363 moških in 80 žensk) primerov samomorov, pred 10 ali 15 leti pa se je številka gibala med 600 in 700.

Na vsak samomor pa je približno od 10 do 20 poskusov samomora. Zavedati se moramo, da je treba samomor dojemati kot nek proces, saj se prej pojavljajo še samomorilne misli, pasivne misli, grožnje, planiranje samomora, … Ta krog nikakor ni linearen in potek dogodkov je zelo odvisen od življenjske situacije. 

 

Kakšna pa je razporeditev glede na spol?

Pri moških je samomora več kot pri ženskah. Statistike kažejo, da lahko govorimo o razmerju 1:3,5 v prid moškim. To pomeni, da na en samomor ženske zabeležimo od 3 do 4 samomore pri moških.

Izvršenih samomorov je več pri moških, poskusov samomora pa je več med ženskami.Predvidevamo, da razlike med spoloma lahko pripišemo različni dinamiki. Ženske uporabljajo manj smrtonosne metode, saj verjetno na ta način izražajo neko stisko in si vseeno želijo rešiti situacijo. Pri moških pa gre najverjetneje za končno odločitev, zato tudi uporabljajo bolj smrtonosne metode.

 

Kaj pa regionalna razporeditev?Ali kateri predel Slovenije še posebej izstopa?

Razlike med regijami so zelo velike.Severovzhod države je po naših podatkih najbolj ogrožen, Primorska pa najmanj. Pred časom sem analizirala podatke in ugotovila, da se te razlike tudi pri nas malo zmanjšujejo.

 

Čemu lahko pripišemo večjo pojavnost samomorov v tem predelu Slovenije?Kateri so sicer tisti razlogi za samomorilno vedenje?

Če bi vedeli točen odgovor, bi tudi samomore lažje preprečevali. Eden od razlogov je zagotovo socialno-ekonomski status, razlike pa so tudi v tem, kako ljudje v predelih, kjer je samomorov več, uživajo alkohol oziroma kakšna pivska kultura tam prevladuje. Prav tako na pojavnost samomora vplivajo tudi stališča ljudi do te problematike. Tam, kjer je samomora več, to nekako postane bolj sprejemljivo vedenje. Čisto konkretno: Če je že več družinskih članov storilo samomor, potem posameznik (lahko) meni, da je samomor način, na katerega lahko tudi sam reši svojo stisko.

Poleg tega ne smemo pozabiti niti na dostopnost virov pomoči. Na Koroškem ali v Prekmurju je na primer na voljo zelo malo psihiatrične oskrbe. Če pa je tana voljo, pa se poraja vprašanje, kako jo ljudem približati. V ormoški psihiatrični bolnišnici na primer obstaja brezplačna svetovalnica, a je odziv bolj slab. Pomoč je treba ljudem znati tudi približati.

Obstajajo tudi teze, da gre pri samomoru za genetske predispoziricije. Tudi če bi poznali neke strukture v možganih, še vedno obstajajo drugi dejavniki, ki vplivajo na samomorilno vedenje. Če ima nekdo določene predispozicije za samomorilno vedenje, se bodo te, glede na okolje, v katerem posameznik biva, uresničile ali pa tudi ne. Tudi če bi poznali nek gen, ki določa samomorilno vedenje, bi posameznik, ki je v stiski, še vedno potreboval tudi psiho-socialno pomoč. Zato nekega končnega odgovora nimamo.

 

Je katera starostna skupina še posebej ogrožena?

Razmerje med spoloma pri nas in po svetu je zelo podobno, večje razlike pa so v starostni strukturi. V Združenih državah Amerike je na primer več samomorov med mladimi, pri nas pa narašča število samomorov med starejšimi. Samomorov je največ prav pri ljudeh med 75.in 80. letom. Absolutna številka je sicer manjša, saj gre za manj številčno populacijo.Največje število samomorov sicer beležimo pri moških, med 40.in 50. letom. Navadno gre za samske, ločene ali ovdovele moške nižjega ekonomskega statusa. Samomorov v tej starostni skupini je pri nas približno 100 na leto.

S starostjo se število samomorov pri nas torej povečuje.Razlika pa je v številu poskusov samomora, ki jih je več med mladimi.Na prvi pogled se zdijo načini poskusov samomora med mladimi manj nevarni. A če je to edini način, na katerega lahko mladi izrazijo svojo stisko, potem stojimo na zelo nevarnih tleh. V takem primeru jim moramo dati druga orodja in jim pokazati, kako se s svojimi težavami spopasti drugače.

 

Kako (ali sploh) lahko prepoznamo samomorilno vedenje?

Samomorilno vedenje vsekakor lahko prepoznamo. Pogosto se sicer zgodi, da svojci tistih, ki so storili samomor, šele za nazaj prepoznajo te znake. Depresivno vedenje, umik pred ljudmi, opuščanje aktivnosti, verbalni znaki – navse to moramo biti pozorni.Ko nekdo na primer reče “Ne želim si več živeti”, to pogosto kar preslišimo, ga ne jemljemo resno ali ga na nek način še spodbujamo. Zdi se nam, da so vse to le grožnje in da se zaradi njih ne gre vznemirajti. A ni tako. Pozorni moramo biti na spremembe, tako v vedenju, kot v dinamiki čustvovanja. Nekateri ljudje samomor storijo po daljšem obdobju depresije, spet drugim ljudem, ki so bili sicer dolgo depresivni, se razpoloženje takrat, ko se odločijo za samomor, razpoloženje izboljša – ta odločitev jim nudi neko obliko zadovoljstva. Težko je napovedati, kdaj bo kdo storil samomor. Če pa samomorilno vedenje prepoznamo, pa je prav, da si upamo ukrepati.

 

Kaj pa lahko naredimo?

Tako zdravstveno osebje kot tudi laično javnost učimo pristop, ki se mu reče QPR (question-persuade-refer), kar pomeni vprašaj-prepričaj-napoti.Pomembno je, da upamo vprašati. Lahko vprašamo z bolj ali manj direktnimi besedami. Ljudem sicer dajemo nasvete, katere besede je bolj primerno uporabiti, ampak na koncu je najbolj pomembno to, da pristopijo z občutkom za sočloveka in iskrenostjo. Ta odprtost, da spregovorimo, je zagotovo že prvi korak.

Človeka moramo potem prepričati, da si v danem trenutku nič ne naredi. Ljudje načeloma nimajo težav s tem in lahko obljubijo, da si do naslednjega jutra oziroma do nekega krajšega roka ne bodo nič naredili. Če pa nam oseba te obljube ne more dati, pa moramo ostati z njo oziroma se moramo obrniti na sistem, ki osebo lahko hospitalizira. Treba je poiskati strokovno pomoč, saj tako težkih stvari ne moremo reševati sami.

 

Kako naj se odzovemo, če nekdo zelo pogosto grozi s samomorom? Na koga se lahko obrnemo?

Na ustanove v okviru javnega zdravstva. Osebni zdravnik je na primer tista prva točka. On nas bo potem znal usmeriti. Težava je na primer, če tudi osebni zdravnik ne prepozna samomorilnega vedenja. Raziskave so namreč pokazale, da je 70 % ljudi, ki so storili samomor, pred tem obiskalo svojega zdravnika. To ni najbolj spodbudno. Dejstvo pa je, da ima zdravnik za bolnika na voljo le nekaj minut in razumljivo je, da ne more biti pozoren na vse. Ko k meni prihajajo ljudje, vem, da prihajajo zaradi psiholoških težav, ampak včasih porabim več kot eno uro, da izvem vse podrobnosti. Na podlagi nekaj minut, kot jih ima na razpolago splošni zdravnik, je skoraj nemogoče prepoznati tako zapletene stvari. So pa osebni zdravniki res tista prva točka, kamor se lahko obrnemo.Potem so tu še zdravstveni domovi, šole. Javne ustanove so nam dostopne in nam lahko nudijo tisto prvo pomoč oziroma nam pokažejo, na katere specializirane institucije se lahko še obrnemo.

 

Kaj konkretno lahko od teh institucij pričakujemo?Kaj morajo narediti?

Kar morajo narediti, je v bistvu zelo težko reči.Oseba, ki je samomorilno ogrožena, mora dobiti strokovno psihološko oziroma psihiatrično pomoč.Tisti, ki je zaradi poskusa samomora hospitaliziran, bo v psihiatrični bolnišnici ostal toliko časa, dokler strokovno osebje ne bo ocenilo, da ni več ogrožen. A taka ocena je lahko zelo varljiva. Zdravstvo sicer naredi vse, kar je v njegovi moči, dejstvo pa je, da na tak način kupujemo čas. Osebo je treba najprej pomiriti – v tej samomorilnistiski ima oseba zožen pogled, v ospredje postavlja le svojo težavo.Ko pa “kupujemo” čas in damo človeku nekaj dni, da se pomiri, pa včasih sprevidi, da ima na voljo tudi druge možnosti. Veliko pomeni, da se oseba razbremeni in da pove, kaj jo teži – to ljudi pogosto popolnoma odvrne od samomorilnega vedenja. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki toliko časa poskušajo storiti samomor, dokler jim to ne uspe.

 

Ali obstajajo določeni (prelomni) življenjski dogodki, ki lahko vplivajo na samomorilnost?

Upokojitev, ločitev, smrt bližnjega, … Razpad zveze se je predvsem pri starejših izkazal za velik dejavnik tveganja. Mlajši ljudje to drugače prenesejo.Vse to so sprožilci, moramo pa se zavedati, da nek enkraten dogodek navadno ne izzove samomorilnega vedenja. To je navadno samo tista kaplja čez rob.

Nekaj več pozornosti želim nameniti prav upokojitvi, ki za posameznika pomeni veliko spremembo načina življenja. Menim, da v Sloveniji za to še ni dobro poskrbljeno. Pri nas upokojencev ne vključujemo nazaj v družbo, kar je velika škoda.Ne nazadnje gre za ljudi z veliko znanja in izkušenj.To, da jih imamo ob sebi, bi morali bolj ceniti.Osamljenost in izguba smisla sta med to populacijo zelo prisotni. V našem kulturnem okolju delo že od nekdaj velja za posebno vrednoto. Ko kar naenkrat za nas ni več dela, ko nas nihče več ne potrebuje, takrat se človek lahko znajde v veliki osebni stiski. 

 

Kaj pa samomorilnost med otroki in mladostniki?Je pri odraslih lažje prepoznati to rizičnost?Kako pogosta je sicer samomorilnost v tej starostni skupini?

Pri nas samomorov med otroki in mladostnikini veliko, smo pod povprečjem, res pa je, da je vsak taka smrt veliko bolj tragična. Če nekdo pri 80-ih letih, ki ima diagnosticirano neozdravljivo obliko bolezni, stori samomor, si ljudje mogoče mislijo, da je bilo to zanj najboljše.Če pa nek 12-letnik stori samomor, pa je to drugače.

Resda med mladimi samomorov ni veliko, je pa zato več poskusov samomora. Govorimo o razmerju 200 poskusov na 1 samomor, nekateri podatki kažejo celo na razmerje 400 proti ena. Med mladostniki je veliko samopoškodovanja in pogosto je zelo težko vedeti, kdaj gre dejansko za samomorilno vedenje.Staršem bi predlagala, da k vsaki taki stvari resno pristopijo, ker nikoli ne vemo, kaj se dejansko dogaja v mladem človeku.Lahko si mislimo, da gre za neko prehodno fazo, potem pa se zgodi najhujše.

Starši morajo biti pripravljeni na pogovor, znati morajo prisluhniti mladostniku in mu biti na voljo.Mlad človek se v stiski lahko znajde zaradi na videz majhne težave, kot je na primer slaba ocena. In potem išče rešitev za svojo težavo. Treba ga je razbremeniti te primarne stiske.

 

Se je v času gospodarske krize po vaših opažanjih stopnja samomorilnosti pri nas kaj povečala?

Za zdaj se številka pri nas ni pretirano povečala, kar je spodbudno. V nekaterih državah so v času gospodarske krize zaznali bolj izrazit porast števila samomorov, pri nas pa tega (še) nismo opazili.Zagotovo se več ljudi srečuje z različnimi oblikami osebne stiske in tudi policisti nam poročajo, da opažajo več poskusov samomora.

Gospodarska kriza je prizadela skoraj vse in na nek način imajo ljudje občutek, da smo vsi na istem in zato stiska ni tako velika, kot če bi na primer le nekdo izgubil službo. Prav ta kriza je lahko tudi priložnost, da se ljudje med sabo bolj zbližajo, se povezujejo.Ampak to je že bolj sociološko področje.

 

Kakšna je dostopnost neke celostne oblike pomoči v primeru poskusa samomora?V mislih imam kombinacijo medikamentoznega zdravljenja in psihoterapevtske pomoči.Ali pri nas obstajajo kakšni programi?

Ko je nekdo sprejet v psihiatrično bolnišnico, zagotovo ne dobi neke celostne obravnave, dobi pa tisto, kar mu v določenem trenutku omogoča preživetje. Se ga pa po odpustu domov usmeri v ambulantno obravnavo.

Po mojem mnenju ljudje več podpore dobijo v nevladnih organizacijah. Tudi mi smo letos izvajali na čuječnost usmerjeno kognitivno terapijo – gre za psihoterapevtski pristop, ki vključuje meditacije, vaje čuječnosti. V okviru teh aktivnosti smo za ljudi pripravili brezplačne delavnice.Možnosti je zelo veliko.Največja težava je v tem, da ljudje sami ne vedo, kam se obrniti, kakšne možnosti obstajajo. Zato je prav, da jim je na voljo čim več informacij.

 

Kako pa je poskrbljeno za svojce ljudi, ki so skušali storiti samomor oziroma so ga storili?

Znotraj psihiatričnih ustanov sicer obstajajo podporne skupine, ki so namenjene svojcem ljudi, ki so skušali storiti samomor, za tiste, katerih bližnji pa so dejansko naredili samomor, pa pri nas ni sistematično poskrbljeno. Pri nas se s tem ukvarja dr. Onja Tekavčič Grad, ki nudi predvsem individualno podporo, naša želja pa je, da bi v prihodnosti ustanovili neko bolj sistematično obliko pomoči.

Ravno v tem mesecu v sodelovanju s policijo začenjamo z akcijo – policisti bodo po vsakem samomoru svojcem dali našo zloženko z veliko informacijami, kje lahko poiščejo pomoč in podporo. Žal si ne upam napovedati, kakšen bo odziv, si pa želim, da bi se ljudje odzvali. Prav tako nimamo neke prave predstave o tem, ali so policisti prave osebe za to, so pa zagotovo tisti, ki pridejo na kraj vsakega takega tragičnega dogodka. Podatke bi lahko zbirali tudi drugače, ampak zaradi zakonskih omejitev to ni mogoče, gre za zelo kočljivo situacijo. S pomočjo te akcije bo na voljo nekaj več sistematično organizirane pomoči, kaj pa se bo zgodilo, pa vam bom lahko povedala čez približno leto dni. Upam pa, dabo odziv dober.

Zanimivo je, da Slovenija, ki ima tako visok količnik samomorilnosti, nima neke organizacije, ki bi se sistematično ukvarjala z ljudmi, katerih svojci so storili samomor. V večini drugih držav so svojci sami ustanovili tovrstno skupino in to bi pričakovali tudi pri nas, a te samovznikle organizacije še kar ni. To mogoče kaže na to, kako močna je še vedno stigma okrog samomora pri nas. Ljudje se še vedno raje zaprejo vase in svoje stiske ne delijo z nikomer. Celo na Japonskem, kjer je sram, povezan s samomorom, še večji, imajo take skupine. Tu Slovenija na nek čuden način izstopa.

 

Kaj vi delate na tem, da bi se zmanjšala ta stigma okrog samomora, da bi malo izginili ti predsodki?

Tu imate mediji zelo pomembno vlogo. Po vsaki objavi v medijih, ki jo imamo, se nam zagotovo javi vsaj nekaj ljudi. Ljudje se oglasijo in spregovorijo, zato se mi zdi osveščanje javnosti preko medijev zelo primeren način.Tudi delo z mladimi in delavnice, ki jih organiziramo, se mi zdijo zelo pomemben način podajanja informacij.

O samomoru bi morali odprto spregovoriti na čisto vseh ravneh družbe. Ne nazadnje se vsi sprašujemo o življenju in smrti ter se z izbiro življenja na nek način odločamo proti samomoru.

 

Kakšni so načrti za prihodnost – kako zmanjšati stopnjo samomorilnosti pri nas?

Želja vseh, ki delamo na Slovenskem centru za raziskovanje samomora, je, da bi prevzeli neko aktivno vlogo in v sistem vpeljali neke nove stvari.Naš cilj je zagotovo vzpostaviti čim več različnih programov, ki bodo dolgoročno delovali in bodo ljudem na voljo. Sistem za svojce, sistem za pomoč ljudem, ki so v stiski (na primer delavnice čuječnosti), sistem za primarno preventive v šolah – to so področja, ki se mi zdijo ključna, zato bi radi zagotovili dovolj sredstev za izvajanje vseh teh aktivnosti. Seveda je pomembno tudi nenehno izobraževanje ljudi. Gre za majhne korake, ampak ekipa, ki dela na Centru, je mlada in zavzeta, zato menim, da lahko pričakujemo premike v pravo smer.

 

Foto: Osebni arhiv

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Z določenimi biološkimi markerji lahko prepoznamo samomorilnost

Na svetu zaradi samomora vsako leto ugasne približno milijon življenj. Pri nas je lani zaradi samomora življenje izgubilo 443 ljudi. Prav samomor je v...

Ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomora: “Tudi najtemnejše misli je mogoče odgnati in samomor preprečiti”

Na svetu zaradi samomora vsako leto ugasne približno milijon življenj. Pri nas je lani zaradi samomora življenje izgubilo 443 ljudi. Prav samomor je v...