Moj otrok gre v šolo (2. del)

Moj otrok gre v šolo (2. del)

V prejšnjem prispevku smo si pogledali, kako lahko otroka že vnaprej pripravljamo na prvi šolski dan ter kako mu šolo predstavimo. Tokrat pa si bomo pogledali, kako otroku narediti prvi dan šole čim bolj prijetnejši ter kaj storimo, če otrok po prvem dnevu ne želi iti nazaj v šolo.

Na prvi šolski dan se je dobro pripraviti že prejšnji večer. Skupaj z otrokom pripravimo njegovo šolsko torbo in izberemo oblačila, ki jih bo naslednji dan imel in v katerih se otrok dobro počuti. Naj bo prvi šolski dan za otroka in družino velik dan. Ne glede na to, ali ima otrok starejše brate ali sestre, ki že hodijo v šolo, je prav, da se otrok počuti ponosnega, da gre v šolo. Starši se lahko odločijo, da bo družina prvi šolski dan otroka proslavila. Lahko gredo po šoli vsi skupaj na sladoled, v Tivoli, imajo družinski večer igranja družabnih iger ali pa se odločijo za kakšno drugo skupno prijetno aktivnost. Otrok se bo tako šole še bolj veselil, obenem pa bo videl, da se družina skupaj z njim veseli njegovih uspehov in pomembnih dogodkov v njegovem življenju. Prijeten zaključek prvega šolskega dneva je priporočljiv tudi zato, ker lahko otroku močno pomaga pri prebijanju skozi prvi šolski dan in ga naredi zanj precej manj stresnega.

 

Kako opazimo otrokovo stisko?

Pozorni smo zlasti na spremembe v otrokovem vedenju. Pomembno je, da se z otrokom pogovarjamo o njegovih doživljanjih v času šole. Otrok pogosto lažje odgovarja na konkretna vprašanja kot na splošno vprašanje, kako se v šoli počuti. Po šoli ga torej lahko vprašamo, s kom se je igral, kaj so se učili, s kom je jedel kosilo, je bil kakšen sošolec poreden in podobno. Pozorni smo lahko tudi na otrokovo počutje zjutraj pred šolo ter opazujemo, ali je živahen, umirjen, se šole veseli ali je živčen, morda celo prestrašen.

 

Kaj storimo, če otrok po prvem šolskem dnevu s šolo ne bo zadovoljen?

Včasih se zgodi, da otrok po prvih dneh ne želi več hoditi v šolo. Ko se otrok počuti sproščenega in varnega, ga lahko povprašamo, kakšna bi bila šola, če bi jo lahko spremenil. Podobno ga vprašamo tudi glede učiteljice in sošolcev ter pozorno poslušamo njegove odgovore. Vzroki njegovega nezadovoljstva so lahko zelo različni. Morda pogreša babico, ki ga je pazila v predšolskem obdobju ali pa ima težave s katerim od sošolcev. Staršem ni potrebno rešiti prav vsake težave, ki nastopi v otrokovem življenju. Pogosto je dovolj že pogovor z otrokom o situaciji in nudenje podpore. Pogovarjamo se lahko o tem, kaj lahko stori, da se bo bolje počutil. Če se je počutil samega, ga spodbujamo, da naveže stike. Nudimo mu lahko različne nasvete, kako pristopi k sošolcem. Otrok se prav na tak način uči iznajdljivosti in samostojnosti.

 

Katja Z. Istenič, uni. dipl. psih., Hočem več