Pusti se presenetiti

Pusti se presenetiti

Dobro jutro!

Ali poznaš zgodbo o nejevernem Tomažu, ki dvomi o vsem, česar ni videl na lastne oči in doživel na lastni koži? Ali bi lahko tudi zase rekel, da si bil že v vlogi nejevernega Tomaža?

Današnja zgodba avtorja Aljaža Marklja, zelo nazorno prikaže, kako se ljudje ne pustimo presenetiti, če prej ne preverimo. Kako se ljudje bojimo nevsakdanjosti, kako se ljudje raje zapremo v svoje varno zavetje in od daleč opazujemo dogajanja. Kako se preprosto ne znamo ali ne želimo prepustiti zaradi mislim v glavi, ki nam pravijo: » Bodi pazljiv, ne nasedaj, večkrat premisli ...«

Zato imamo za vse, ki zdaj berete te stavke en izziv. Vsi, ki boste všečkali stran Preprosto, vas bomo presenetili.

Kdo si torej upa sprejeti izziv z všečkom?:)

Zdaj vas prepuščamo globlji zgodbi, v kateri se bo vsak prepoznal, v kolikor je bil vsaj enkrat v vlogi nejevernega Tomaža.

Naslov zgodbe:

Pusti se presenetiti

»Meseca maja, ko sem se še potepal po Havajih in svoj čas preživljal v veganskem centru sem spoznal enega prav posebnega možakarja. Znotraj druščine, ki je bila v danem trenutku prisotna je bil bolj med tihimi in sramežljivimi, kar vsaj deloma obrazloži dejstvo, da sva potrebovala nekaj dni preden sva zares navezala stik. A verjemite mi, ko je enkrat prišlo do tega, ni bilo nikakršne poti nazaj. Samo zajčja luknja in neskončne možnosti, ki se znotraj nje skrivajo.

Izdatno sem se poglobil v svet, ki sem ga raziskoval bolj ali manj preko celotne havajske izkušnje. Ta sanjaški svet simbolike in mistike, idejne filozofije in sporazumevanja z nečim, kar presega meje čistega razuma. Svet, ki se skriva pod vsem tem površjem, pod vsem tem navideznim in v sržu dogajanja doživel obliko stika, ki sem ga do tistega trenutka potovanja občutil le ob dobrem prijatelju. A veste, njega sem poznal že občutno količino časa, medtem ko je ta dobri mož komajda stopil skozi vrata.

Morda prav zato, ker je uspelo meni storiti nekaj, kar sem v toku kanadskih mesecev nekoliko pozabil. Odpreti vrata samega sebe nekomu, o katerem ne vem veliko ali skoraj nič, a za katerega imam občutek, ki mi pravi, da je to na neki način edina pot. Edina pot, če želim iti globlje v svoje (ne) razumljeno srce.

Pokazal sem ranljivost, odprl marsikatere rane, razgalil svojo osebnost vred z življenjsko zgodbo in vsemi triumfi ter brazgotinami, ki jih vključuje. Ne morem reči, da je bil začetek mojega tektonskega osebnega razgaljanja, lahko pa zagotovim, da je bil izjemen in zagotovo eden v nizu ključnih korakov.

Težko povem, kako zelo hvaležen sem, da sem to storil, saj se je preko vseh teh izmenjav in deljenj nečesa tako surovega in golega, kot sta človeško srce in duša ustvaril občutek neprecenljive bratske ljubezni. Občutek, ki ti govori, da je to oseba, ki jo poznaš že veke in nešteta življenja. Občutek, ki te nagradi in obogati s spoznanjem, da nikakor nisi sam. Daleč od tega.

Seveda to vedno prinese s sabo tudi svoje boleče streznitve. Kot na primer to, da prej ali slej pride čas za slovo, ki v takih primerih jasno ni lahko, še manj pa brezčutno. Nasprotno, preplavljeno je z življenjskim nabojem in neštetimi glasovi, ki zavračajo možnost, da je to mogoče zadnji trenutek, ki si ga deliš v živo. A bilo je verjetno, vedno je in ta možnost lahko boli do te mere, da se človek v obrambi raje zapre in izključi. Ne tokrat.

Nekako nama je uspelo sprejeti vse skupaj kot del nekega višjega življenjskega načrta, kateremu sva bila in sva oba po svoje predana in tako namesto obžalovanja, da se najini poti razhajajo, negovala zadovoljstvo, da sta naju poti za nekaj časa sploh združili.

Tako sva se poslovila. Če za vselej ali ne v tistem trenutku preprosto ni bilo jasno, a tlelo je upanje, da se konec septembra najdeva v koči sredi zvezne države New York. A do septembra so bili takrat še štirje meseci in upam, da si lahko predstavljate, koliko časa je to za osebi, ki potujeta naokoli po neznanih tirih. Toliko dejavnikov v igri, toliko uteži, ki lahko tehtnico prevagajo na eno ali drugo stran. Me je pa vse od tistega trenutka ta koča spremljala, na čase morda kar malo preganjala.

Preko poletja sem se tako neštetokrat spraševal, kaj storiti. Obiskati ali ne obiskati? Po eni strani bi s pristno srčno radostjo ponovno združil poti, a po drugi strani so bili nekateri dejavniki, ki so mi to preprečevali ali vsaj oteževali. Na primer dejstvo, da pot do tja jasno ni zastonj. Kot tudi ne čas, ki bi ga medtem lahko vložil v pridobivanje denarja, ki z vsakim dnem dosega novo kritično točko. Skrb na skrb, dvom na dvom in na srce potrka negotovost, katere sem se uspel otresti z naukom, ki sem ga čez leta ponotranjil.

Pusti se presenetiti. Pojdi korak za korakom, sanjaj oblak za oblakom in boš videl ali morda občutil, ko bo ustrezni čas prišel.

In res je bilo tako. Ko sem na neki ravni že sprejel, da nič ne bo, da prijatelj morda sploh ni ali ne bo pristal v koči, ker se je pač zadržal nekje na svojem potovanju po Indiji, je prišlo sporočilo.

Bil je neki video z indijskim priokusom in potreboval sem kak teden, da sem si ga ogledal. Ujel me je namreč sredi festivalskega dogajanja, sredi časa, ko sem ostal brez slušalk, sredi trenutka, ko sem potreboval malo oddiha od vsega možnega. A po kakšnem tednu in par dnevih oddiha, sem si ga v sredo, dvajsetega septembra, končno uspel ogledati.

Prijatelju sem poslal kratko sporočilo, sledila je hitra izmenjava nekaj besed in preden sem vedel sem imel rezervirano karto do mesta Utica, kjer me je imel načrt pobrati. Tako je bilo zapisano in dva dni kasneje sem že sedel na vmesni postaji do Utice in se oziral na kraj, kamor me je pripeljalo ali morda poklicalo življenje. Poln presenečenja sem se čudil čudežu, ki se je bohotil pred mano.

Slika-tu daj sliko v priponki z imenom aljaž slika

Poskušal sem dojeti, kaj se dogaja in kako mi je po štirih mesecih občasne negotovosti in samo-izpraševanja uspelo pristati prav na tem mestu. A takšno je pač življenje, ko ohranjaš odprtost za presenečenja in ne prehitevaš sebe ter korakov, ki jih napravljaš. Tako je lahko na koncu življenje in sprejemanje odločitev tako preprosto nezapleteno, da je vse, kar potrebuješ trenutek, ko se ti kot blisk posveti, kaj storiti. Seveda ima vsak svojo pot, a jaz sem se naučil v teh trenutkih, kar se da malo oklevati.

Če je kaj, kar sem se spoznal o sebi je to namreč dejstvo, da so prav tovrstne odločitve tiste, ki mi zelo pogosto najbolj ustrezajo. Seveda me je kmalu obiskal strah kaj bo, ko se vrnem v Toronto z v najboljšem primeru nekaj več kot 400 evri zaloge. Seveda me na čase stisne, da bi se najraje zvil v klopčič in vsekakor me skrbi, če me bodo sploh spustili preko meje. Glede na zadnji obisk, ko sem na meji poslušal o Sloveniji kot žariščni točki ter bil obravnavan kot begunec to morda niti ni tako presenetljivo.

Ampak veste kaj?

Ne glede na vse nekako prepuščam prihodnost prihodnosti in raje, kot da v nedogled prežvekujem dvome, negujem zaupanje in dobro vero, da se bo vse odvilo, kot se mora ter da je to na koncu koncev le še en izziv, le še ena dogodivščina na tej poti, ki me znova in znova preseneča.

Čakajoč na jutrišnji vlak vam pošiljam en preprost pozdrav iz Niagarskih slapov.

Preprostež

 

P. s.

Če je obstajal kanček nejevernega Aljaža, se je le ta razblinil, ko sem iz ust Elvisa slišal Slovenija in bil nato s strani 4 Slovencev pospremljen na pivo in kosilo. A o tem morda kdaj drugič.«

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

Foto: arhiv Aljaž Markelj

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

SportivaMente WoW: Psihomotorična vzgoja za otroke “Igre in poti psihomotorike”

Ali poznaš zgodbo o nejevernem Tomažu, ki dvomi o vsem, česar ni videl na lastne oči in doživel na lastni koži? Ali bi lahko tudi zase rekel, da...