Sladek mož

Sladek mož

Dober dan! Smile

 

No, pa smo spet nazaj. Našega Preprosteža smo kar pogrešali, zato hitro preberi današnjo zgodbo o neobičajnem, nevsakdanjem srečanju s Sladkim možem.

Želimo, da veš, da ti bo od danes naprej Aljaž Markelj- Preprostež na razpolago.

Da, na razpolago bo vsem ljubiteljem potovanj, pustolovcem in vsem, ki še razmišljate o tlakovanju svoje poti izven meja naše prelepe zelene deželice.Smile

 

Današnja zgodba veliko pove. To ni le zgodba, to je krasna izkušnja in doživetje, spoznavanje samega sebe, ko se srečamo z nevsakdanjimi ali neobičajnimi dogodki, ljudmi, občutki.

Za trenutek le pomisli, da si tam z Aljažem ... Za trenutek se vživi v Aljaževo vlogo ...

Vse, ki boste všečkali fb stran PREPROSTO in pomagali pridobiti 20 VŠEČKOV do konec tega tedna za Aljažev trud in predanost, bomo razveselili.

Ko všečkaš stran Preprosto. nam na urednistvo@epsihologija.si napiši »VŠEČKAL/A!«

Tako preprosto. Smile

Po opravljeni nalogi te bomo takoj razveselili. Smile

Zdaj pa se prepusti zgodbi in uživaj v njej, kolikor zmoreš.

 

Naslov zgodbe:

Sladek mož

 

»Zadnje dni s kolegom veliko časa preživiva v študijskih kotičkih kampusa. On se pripravlja na izpite, jaz pišem in zaključujem stare zapise.

Marsikdaj vse skupaj poteka že kar malo rutinirano. Ne rečem, da nimava svoje zabave, a vseeno. Včeraj pa se je zgodilo nekaj, kar je vse skupaj dodobra pretreslo.

Jaz, kolega in znanka Kitajka smo sedeli za standardno mizo in vsak počeli svoj običajno stvar. Ravno smo se vrnili iz odmora, zato je bila osredotočenost na delo na relativno visoki ravni. No in sredi te osredotočenosti, do naše mize pristopi visok, mlad in suhljat možakar.

Zmoti našo osredotočenost z nežnim ter prijaznim glasom: »Bi bombon,« nas vpraša. Nisem prepričan, če sem prav slišal. Pogledam, kaj drži v rokah in v eni je ogromen plastičen zaboj gumijastih sladkarij posutih s sladkorjem, v drugi pa dve kitajski palčki, s katerimi zagrabi te gumijaste bombone.

Kar malo sem šokiran. Ne prija mi bombon, zato se mu dvakrat, kar se da iskreno zahvalim. Mirno in pretočno odkoraka naprej do sosedov in nadaljuje z obdarovanjem. Šele zdaj ima mojo polno pozornost.

Opazujem ga, kako hodi naokrog po študijski stavbi in s palčkami deli ljudem sladke bombone. Vsakemu z enako ljubeznivostjo, kot da bi v njegovi dobroti vsi bili enakovredni.

Ozrem se še k ljudem, h katerim pristopi in vsi po vrsti so videti zadovoljni, ne glede na to, ali so bombon vzeli ali ne. Četudi za hip je večini narisal nasmeh na obraz in verjamem, da je marsikomu polepšal dan. Meni ga zagotovo je.

Takrat se zamislim, kako malo je zares potrebno za neko dejanje dobrote in ljubezni. Kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan. Tako malo, a po drugi strani tudi tako veliko. Strah in z njim povezane skrbi so mnogokrat lahko (pre) velika ovira.

Že samo začutiti to, je včasih velik izziv. So obdobja, ko do tega ne pride, saj sem preveč ujet sam vase in svoj tek za vozom. Luč pozornosti je na meni, vse postanejo odgovornosti in dolžnosti. Življenjski tok teče mimo in zmanjka preprostih vzgibov čarobnosti.

Pogosto se pa tudi sam spomnim, kaj podobnega kot možakar, a ostane zgolj pri ideji. Preprosto sem preveč utečen v svojih tirnicah varnosti in stalnosti, da me je strah izstopiti ter kaj nevsakdanjega ali neobičajnega narediti. Kdaj mi uspe, kdaj ne, a želim si, da bi mi večkrat.

Vse skupaj je nekako tako kot sem nekoč prebral o hvaležnosti in njenem izražanju. Občutiti hvaležnost in je ne izraziti, je, kot da bi imel zavito darilo za nekoga in mu ga ne bi podaril. Tako je lahko z vsem, ne samo s hvaležnostjo. Ko čutiš notranji vzgib storiti nekaj dobrodušnega in na koncu zaradi strahu kaj si bodo drugi mislili ali kako bi izpadel, to ne storiš.

Tako kot sem imel zadnjič video klic z družino in je bila tam babica. Naslednji dan sem slišal, kako zelo je bila vesela, da me je videla in kako je o tem še cel večer govorila. Pa se je veljalo samo pokazati, pozdraviti in nasmejati. Toliko malo vložka je potrebno za tako velik učinek.

In potem se vprašam. Zakaj večkrat ne storim česa takega? Zakaj se dovolim ujeti v lastno senco in izgubiti svojo esenco? To dobroto, dobrodušnost in ljubezen. Nekaj, kar leži v vseh nas, a se pod osebno in družbeno navlako tako hitro izgubi.

Zadovoljivega odgovora nimam, a vem, kaj mi pomaga ohranjati to želeno perspektivo. Vse po vrsti od meditacije in drugih vaj čuječnosti, joge, filmov, gledališča, knjig, druženj, poglobljenih pogovorov, hoje in drugih fizičnih aktivnosti, dnevnik hvaležnosti in drugih vaj hvaležnosti, proslavljanja, raznoraznih projektov, časa v naravi z naravo, vse do objemov in ljubeznivih dotikov. Vse to in še mnogo več me spomni tem, kako brezpredmetno je na neki način moje samo ukvarjanje, če nima ob sebi nečesa vesoljskega.

Kaj pa je vesoljsko? Mar ni to ravno ta ljubezniva ljubezen, ki nas presega in spodbudi k pomoči. Ta ljubezen, ki nas nagovarja k enakovrednosti v raznolikosti, poziva k dobrodušnemu obdarovanju izven oklepajočega materializma. Ta preprosti vzgib čarobnosti, ki nam nariše nasmeh na obraz in polepša dan. To vezivno tkivo živečega, ki na nas koncu vseh dni napolni z zadovoljstvom, začaranostjo in smislom. »

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

 

Foto: Freeimages.com

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Nemogoče je mogoče!

Današnja zgodba veliko pove. To ni le zgodba, to je krasna izkušnja in doživetje, spoznavanje samega sebe, ko se srečamo z nevsakdanjimi ali...

Juan Pierre: »Bodi srečen, nisi večen!«

Današnja zgodba veliko pove. To ni le zgodba, to je krasna izkušnja in doživetje, spoznavanje samega sebe, ko se srečamo z nevsakdanjimi ali...

Navada moja prijateljica?

Današnja zgodba veliko pove. To ni le zgodba, to je krasna izkušnja in doživetje, spoznavanje samega sebe, ko se srečamo z nevsakdanjimi ali...

Tebi, s hvaležnostjo v srcu

Današnja zgodba veliko pove. To ni le zgodba, to je krasna izkušnja in doživetje, spoznavanje samega sebe, ko se srečamo z nevsakdanjimi ali...