»Slovenija? Kje za vraga je to?«

»Slovenija? Kje za vraga je to?«

Dobro jutro!

Ali si že kdaj doživel udarec v srce brez razloga oziroma brez predhodne razlage? Ali nas resnično morajo prizadeti in zadeti tako bolečino, da pusti brazgotino v naših življenjih? Ali je to edini način, ki ga premoremo, kot bi dejal Aljaž Markelj, Ljudje Zemlje? Zakaj sploh koga prizadeti? Zakaj si dovolimo, da smo prizadeti?

In kakšno povezavo  ima naslov današnje zgodbe z navedenimi vprašanji?

Ogromno. Smo Slovenci res tako prijazni in ne razumemo neuvidevnosti drugih? Smo Slovenci morda preveč zakalupirani v svoj varni svet, da se preprosto počutimo ogrožene, ko nas nekdo ogovori nevsakdanje?

Ne glede na vse smo živa bitja, ki si zaslužimo spoštovanje.

Vabljeni k branju zelo zanimive in ne nazadnje poučne zgodbe. Veseli bomo tudi vaših mnenj, kritik, pohval, izkušenj, ki nam jih pošljete na urednistvo@epsihologija.si

Naslov zgodbe:

Slovenija? Kje za vraga je to?

 

»Bil je osmi avgust in ravno sem zaključil enomesečno avanturo v Montrealu, obarvano s festivalskim življenjem. A časa za pravi postanek ni bilo, saj so bile pred vrati že Združene države Amerike in z njimi kratek obisk New Yorka ter nato prostovoljska pomoč pri popravilu poplav v Louisiani. Odvijalo se je tako hitro in kar težko mi je bilo verjeti, da se vse skupaj zares dogaja. A ob 11. 00 zvečer sem s sopotniki že sedel na avtobusu in se peljal v noč novim doživetjem naproti.

Po eni strani sem bil vzhičen, poln upanja in pripravljenosti na novo pustolovščino, po drugi pa iskreno povedano kar precej nemiren. Mislim toliko neznank je bilo v igri in med njimi je bil tudi moj kavč gostitelj za New York. Še vedno sem bil namreč relativno svež v tem svetu, kjer ti tujci odprejo vrata svojega doma in omogočijo brezplačno prenočišče. Iskreno bil sem v pripravljenosti, da se kaj zalomi ali nepredvidljivega zgodi. V nobenem primeru pa nisem pričakoval, da me nekaj pričakuje, še preden tja sploh prispem.

Ura je bila okoli 1.00 ponoči in ves premražen od klimatiziranega avtobusa sem ravno prebujen iz kratkega spanca hodil k cariniku na pregled ob prehodu meje. V vrsti potnikov sem bil zadnji in tako sem si imel čas ogledati ljudi, ki za vsem skupaj stojijo. Jasno so mi eni delovali prijaznejši kot drugi in ko sem bil na vrsti, sem si oddahnil, saj se mi je nekako zdelo, da sem naletel na pravega. Bil je srednjih let, bele polti, imel na kratko postrižene lase, nekoliko odvečnih kilogramov in smisel za humor.

Prikorakal sem s prijaznim nasmeškom, pripravljen z vsemi potrebnimi dokumenti, da bi seveda vse šlo kar se da gladko. Pozdravim ga in vprašam, kako je. Brez odziva z njegove strani. Okej, si mislim pri sebi. On po svoje lista in pregleduje potni list. Mine sekunda ali dve in nenadoma ves zgrožen izjavi:

»Slovenija? Kje za vraga je to?!« ali če želite v izvirniku: »Slovenia? Where the fuck is that?!«

Res bi rad poudaril, da se niti malo ni trudil zadrževati ali zamaskirati milo rečeno ne navdušenja nad državo mojega izvora.

Okej Aljaž, vdihni in mu razloži. Tako mu kar se da umirjeno in prijazno povem, da naša ljubka domovina leži na območju Evrope in je obdana s Hrvaško, Madžarsko, Avstrijo in Italijo. Kakšen je bil njegov odziv na to?

»U, torej prihajaš iz žariščne točke!«

Kaj?! Ja, seveda ja. Kaj se dogaja in kdo je ta pojava, si mislim pri sebi, a na zunaj še vedno vzdržujem nasmešek, ki pa počasi postaja že rahlo prisiljen.

A gospod se ni ustavil in mi nasproti poslal naslednji val. Končno mi je izkazal čast in dvignil pogled iz potnega lista ter se ozrl v moj obraz. Kdo ve, kaj bo zdaj …

 »Kaj imaš to rumeno piko na licu?«, me zdaj še bolj kot kadarkoli prej predrzno vpraša.

»Oprostite, ne vem, o čem govorite mu odgovorim in se pri sebi sprašujem, kaj sem storil, da sem nase priklical tega vele carinika. Počasi se mi je dozdevalo, da razumem, kaj hoče. Seveda niti danes o tem ne morem biti prepričan, a občutek imam in sem imel, da je želel iz mene izvabiti nekaj, kar bi mu omogočilo, da mi zapre vrata v to najboljšo in najveličastnejšo državo na svetu.

Jasno se gospod še ni ustavil. Sledilo je zasliševanje o tem, kakšno službo opravljam ali sem opravljal, s čim se ukvarjam ter od kod mi na splošno denar in bolj kot sem mu razlagal, da sem večino denarja privarčeval v času študija s štipendijo, bolj je drezal v moje delavne (ne) izkušnje. Nato me je še v svojem zelo negostoljubnem tonu vprašal, kje imam punco in mater pri čemer si svojim odgovorom nisem napravil usluge.

Ne vem, zakaj, a dejal sem mu, da nimam fanta. Ne vem, od kod sem to pobral in v kakšnem spletu se je to iz mene izustilo, a verjemite, da navkljub mojemu takojšnemu popravku, carinik ni izpustil, da bi kaj takega splavalo mimo. Sledilo je nekaj minutno prerekanje o moji spolni usmerjenosti, kjer nikakršno dopovedovanje, da se nimam za homoseksualno osebo ni pomagalo. In tudi če bi bil, se ne bi smel sploh pred tem zagovarjati. On je sicer dodal, da se ga ne tiče, a to ponovno dejal na način, ko je bilo jasno občutiti, da njegova stopnja strpnosti do odstopanj od heteronormativnosti ni obstoječa. Zares močno me je že mikalo, da bi mu povedal svoje, a preprosto mu nisem želel dati tega zadoščenja.

Ob vsem tem pa se je nato še začel pritoževati, da ga spravljam v res zahteven in kočljiv položaj, pri čemer seveda meni že dolgo ni bilo jasno, kaj se dogaja in kaj v resnici misli. Nato se je še enkrat obregnil ob rumeno piko, za katero še danes ne vem, kje je bila in me zatem povabil s sabo ter mi dejal, naj pripravim denar. Nisem ga več jemal resno in preprosto sem bil prepričan, da se še naprej norčuje iz mene.

Tako sem po naročilu stopil v novo vrsto in bil kmalu zopet nagovorjen k plačilu. »Kaj vi to resno,« sem tokrat le povedal, kaj si mislim. 

»A ti delujemo, da se zafrkavamo? Plačaj ali odidi je srdito odvrnil. »In koliko naj bi plačal,« sem zdaj že zveličano bolj pripomnil kot vprašal in izvedel, da naj bi prispeval 6 dolarjev. Dobro, potegnem točno vsoto z denarnice in spusti še enega poslednjih komentarjev: »O, poglej, točno vsoto imaš,« nakar jaz zadovoljno in v upanju, da vendarle spodbudno zaključimo, odvrnem: "Jasno, prišel sem pripravljen!"

Zgrabi še zadnjo priložnost, da me zbode ter izusti: »Aha, torej si vedel, koliko moraš plačati!«

Imel sem dovolj. Toliko nesramnosti, nespoštovanja in prekletega podjebavanja me je pripravilo do tega, da mu vrnem milo za drago, a hvala bogu so mi pred žariščnim izbruhom vrnili potni list in me spustili naprej.

Toliko o dobrodošlici in težko mi je po vsem tem kaj več spraviti skupaj. Razumem, da imajo določeni ljudje nalogo varovati države ali kraje pred možnimi nevarnostmi, a vse ima svojo mejo. Lahko smo formalni, a vseeno prijazni, lahko odločni, a vseeno spoštljivi, lahko močni, a vseeno ljubeznivi. Vsaj kanček. Verjamem, da je carinik imel svoje ozadje, ki obrazloži tovrsten odnos, a zaboga ni opravičila za bolečo rano, ki jo je s tem v meni zarezal.

Ljudje Zemlje prosim vas, bodimo pozorni, kako obravnavamo drug drugega. Menda (še) nismo roboti, ampak po svoje čuteči ljudje in tako je odnos, ki si ga med sabo izkazujemo in namenjamo več kot pomemben!«

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

SportivaMente WoW: Psihomotorična vzgoja za otroke “Igre in poti psihomotorike”

Ali si že kdaj doživel udarec v srce brez razloga oziroma brez predhodne razlage? Ali nas resnično morajo prizadeti in zadeti tako bolečino, da pusti...