Stigma, povezana z duševnimi motnjami, je manjša, a še vedno zelo prisotna

Stigma, povezana z duševnimi motnjami, je manjša, a še vedno zelo prisotna

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se pogovarjali z mag. Bogdanom Dobnikom, predsednikom nacionalnega združenja za kakovost življenja, OZARA Slovenija. Združenje Ozara je nastalo leta 1994, predvsem iz potrebe po organiziranih izvenbolnišničnih dejavnostih za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Čeprav se potrebe ljudi s težavami v duševnem zdravju spreminjajo, pa cilj združenja Ozara ostaja enak – ljudem s težavami v duševnem zdravju želijo omogočiti podporo, ki si jo želijo in jo potrebujejo.

 

Mag. Dobnik, lahko za začetek pojasnite termin duševno zdravje?

Duševno zdravje se odraža v zmožnosti in prožnosti posameznika pri soočanju z bolečino, razočaranji in drugimi stresnimi življenjskimi situacijami. Zdrav človek se s tem lahko uspešno sooči, oseba, ki pa ima težave v duševnem zdravju, pa žal ne. Duševno zdravje torej določa naš način spopadanja s težkimi življenjskimi situacijami, zaznamuje odnose, ne le do drugih, ampak tudi do nas samih. Poudariti velja, da sta telesno in duševno zdravje povezana in močno vplivata eden na drugega.

 

Ljudje pogosto tiste, ki imajo težave v duševnem zdravju, označujejo z neprimernimi oznakami. Kako močna je pri nas (še) stigma glede duševnih motenj? Kaj lahko naredimo, da jo zmanjšamo oziroma odpravimo?

Ljudje, ki osebe s težavami v duševnem zdravju označujejo z različnimi neprimernimi oznakami, jim delajo veliko krivico. Oznake, kot so na primer zmešan, norec, debilnež in druge, so v tem kontekstu vsekakor popolnoma neprimerne. Zanimivo pa je, da imata lahko besedi, kot sta nor in zmešan v našem besednjaku tako negativen kot pozitiven pomen. Udeležimo se nore zabave, noro smo zaljubljeni, nekomu, ki je naredil kaj herojskega, nekaj, kar je zahtevalo veliko poguma, rečemo, da je malo nor, čeprav ne mislimo s tem nič slabega in zaničevalnega.

Po naših opažanjih stigma v primerjavi s preteklostjo vsekakor upada, a je kljub temu še kako prisotna. Ljudje še vedno neradi javno govorijo o svojih težavah in z drugimi nočejo deliti svojih izkušenj. Pozitivno pa je, da se tudi tu dogajajo premiki. Številni znani ljudje, kot so Natalija Verboten, Nace Junkar, Renata Ažman, Andrej Karoli in drugi so spregovorili o svojih težavah. Oni so tisti, ki so veliko pripomogli k razbijanju stigme.

Stigma okoli bolj razširjenih in blažjih duševnih motenj, kot je na primer depresija, je nekoliko manjša, bolj izrazita pa je še vedno pri težjih oziroma težje razumljivih duševnih motnjah, kot je na primer shizofrenija. Na tem mestu želim poudariti, da ljudje, ki imajo tovrstne težave, navadno nimajo službe, nimajo prijateljev, imajo slabo socialno mrežo … Stigma je vsekakor neugodna za vsakega človeka. Posameznik, ki ima težave, zaradi stigme pomoči pogosto ne poišče pravočasno, stvari raje skriva v sebi, se pa zgodi, da v nekem trenutku ne zmore več in eksplodira, kar prinese še kopico drugih težav.

 

Kaj vse po vaših izkušnjah in opažanjih vpliva na razvoj duševne motnje?

Nastanek duševnih motenj povzroča preplet treh dejavnikov – bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Med biološke dejavnike denimo sodi dednost. Podatki pravijo, da če ima en starš shizofrenijo, ima otrok 17 odstotkov možnosti, da zboli tudi on, če pa imata oba starša to duševno motnjo, se možnost poveča na slabih 30 odstotkov. Dednost je sicer pomemben, ampak ne edini dejavnik. Pri drugih motnjah, kot je na primer depresija, so odstotki nižji. V tem primeru sta enako pomembni tudi ostali dve skupini dejavnikov, torej psihološki in socialni dejavniki.

Različne neugodne izkušnje, kot so psihične ali fizične zlorabe v zgodnjem razvojnem obdobju, povzročajo zelo negativne posledice. Tudi različni socialni dejavniki, kot so brezposelnost, medosebni odnosi in kraj bivanja, ravno tako lahko vplivajo na razvoj duševne motnje. Dokazano je namreč, da je v mestih večja obolevnost za duševnimi motnjami kot pa na vasi.

Pri nekaterih ljudeh so dedni dejavniki bolj izraženi, spet pri drugih lahko vzroke za nastanek določene duševne motnje pripišemo socialnim ali psihološkim dejavnikom. Za veliko večino duševnih motenj pa velja, da na njihov razvoj vpliva kombinacija vseh treh dejavnikov, v različnih deležih.

 

Katere duševne motnje prevladujejo pri nas?

Duševne motnje so univerzalni pojav. Je pa zanimivo, da je v državah, kjer so ljudje bolj povezani, torej v industrijsko razvitih državah, duševnih motenj manj. V razvitem svetu pa so te številke približno enake.

Glede na te podatke lahko rečem, da za anksioznimi motnjami pri nas boleha slabih 200000 ljudi, nekaj čez 100000 jih ima težave z razpoloženjskimi motnjami, predvsem depresija je zelo pogosta, sledi pa ji tudi bipolarna motnja razpoloženja. Potem pa so tu še psihotične motnje, kamor sodi tudi shizofrenija, za katero zboli od 1 do 1,5 % prebivalcev. Poudarjam, da ne gre za točne podatke, ampak le za ocene.

Podatki kažejo, da le 12 % ljudi, ki kažejo določene depresivne simptome, ampak ni nujno, da gre pri njih že za klinično depresijo, obišče zdravnika.

 

Kako je po vašem mnenju v okviru javnega zdravstva poskrbljeno za ljudi s težavami v duševnem zdravstvu?

Kot veste, imamo v Sloveniji dva ločena sistema – zdravstvo in socialo. Kar se tiče zdravstva, lahko ugotovimo, da je psihiatrična pomoč v okviru javnega zdravstva zelo centralizirana – od 150 psihiatrov jih je približno od 100 do 110 v Ljubljani, v ostalih regijah je tako na voljo zelo malo psihiatrov. V nekaterih regijah je to zelo velik problem – bolnišnično zdravljenje ni na voljo. In ravno v teh regijah so številke, denimo umrlih zaradi samomora, najvišje. Sama dostopnost storitev javnega zdravstva je v nekaterih regijah resnično precej slaba, tudi čakalne dobe so dolge. Prav tako so slabo dostopne tudi druge oblike obravnav, kot je na primer psihoterapevtska pomoč – čakalne dobe so dolge in tako so ljudje prepuščeni svoji iznajdljivosti oziroma se odločijo za samoplačniško pomoč.

Znotraj javnega zdravstva manjkajo tudi čisto konkretni poklicni profili: ni kliničnih psihologov, pedopsihiatrov, tudi socialnih delavcev ni (oziroma so bili iz strokovnih skupin, ki delujejo v zdravstvenih domovih, celo izločeni).

Vseeno pa prihaja do nekih sprememb. Iz te institucionalne spremembe prehajamo v skupnostno psihiatrično obravnavo. Zdaj se trenutno postavlja projekt, ki deluje v štirih regijah, in sicer na Dolenjskem, Koroškem, v Posavju in Pomurju. Projekt se zgleduje po uveljavljenem strokovnem modelu iz tujine. Skupine strokovnjakov, med katerimi so psihiater, medicinska sestra, socialni delavec, delovni terapevt in drugi, gredo na teren, domov k uporabnikom. S tem se želi ljudem približati te storitve in povečati njihovo dostopnost.

 

Lahko na kratko predstavite Ozaro? Kje vse delujete? Kdo vse se lahko obrne na vas?

Ozara je humanitarna organizacija, ki deluje na področju skupnostne skrbi ter izvaja različne programe podpore, pomoči, psihosocialne rehabilitacije, ljudem po odpustu iz bolnišnice pomagamo, da bi čim prej samostojno zaživeli. V naših dnevnih centrih lahko ljudje kakovostno preživljajo svoj prosti čas, se družijo, organiziramo različne zanimive dejavnosti, nudimo strokovno pomoč, izvajamo pa tudi terensko delo. Poleg tega izvajamo različne preventivne aktivnosti in izobraževanja ter se trudimo za splošno pozitivno promocijo duševnega zdravja. Delujemo po celotnem ozemlju Republike Slovenije, in sicer v več kot dvajsetih enotah in gostovanjih. Na nas se lahko obrne vsak, ki ima težave in potrebuje podporo.

 

S katerimi aktivnostmi v Ozari izboljšujete kakovost ljudi s težavami v duševnem zdravju?

Ponujamo jim podporo in pomoč v tistih najbolj kritičnih situacijah. Ljudem skušamo pomagati, da čim prej poiščejo pomoč, da je tudi sprejem v bolnišnico čim manj boleč. Ponujamo tudi kakovostno namestitev, varne prostore, ki so namenjeni ljudem, ki zaradi težav v duševnem zdravju potrebujejo neko podporo. Izvajamo veliko prostočasnih aktivnosti, s katerimi želimo poskrbeti za kakovostno preživet prosti čas. Pripravljamo tudi različna izobraževanja, na katerih se dotikamo skrbi tako za duševno kot tudi telesno zdravje. Organiziramo pa tudi različne tabore in letovanja.

 

Kako se v Ozari trudite, da bi bili ljudje s težavami v duševnem zdravju kar najbolje vključeni v družbo?

Uporabnikom pomagamo pri iskanju zaposlitve in namestitve ter krepimo njihovo samostojnost. Želimo, da se kakovost njihovega življenja izboljša. Smo tudi njihov glasnik – trudimo se, da bi bili čim bolj vidni in ne bi bili stigmatizirani in diskriminirani s strani družbe. Ko se sprejema zakonodaja, si vedno močno prizadevamo kar najbolj zaščititi pravice ljudi s težavami v duševnem zdravju. Skušamo spreminjati politiko, ki je povezana s tem področjem.

Dejstvo je, da je stigma prisotna. Prav zato želimo predvsem s pomočjo medijev spremeniti ta odnos. Lotevamo se različnih medijskih kampanj in obveščanja javnosti. Na našo pobudo je Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije izdal tudi priročnik o tem, kako naj bi mediji čim bolj objektivno poročali v primeru tako občutljivih tem, kot je na primer samomor (gre za priročnik Spregovorimo o samomoru in medijih, op. a.). Če strnem svoje misli: Opozarjamo, govorimo, odpiramo prostor za pogovor o tej tematiki.

 

Kaj pa svojci? Pogosto tudi oni zaradi težav svojega bližnjega zelo trpijo. Kako pomagati njim?

Tako duševne kot tudi številne druge motnje obremenijo celo družino. Pogosto svojci nosijo tisti največji del bremena – ko pride nekdo domov iz bolnišnice, so njegovi najbližji tisti, ki zanj skrbijo. Skrbijo za to, da redno jemlje zdravila, mu pomagajo iskati službo, mu pomagajo pri tem, da bi se spet čim prej vključil v družbo, življenje, okolico.

Na vse te težave se pogosto vežejo še občutki krivde, nemoč, pomanjkanje informacij. Svojcem pomagamo na ta način, da organiziramo različna izobraževanja, kjer dobijo odgovore na najrazličnejša vprašanja, ki jih imajo, vključujemo jih v skupine za samopomoč. Nudimo jim vse potrebne informacije in smo zagovorniki njihovih pravic.

Poudarjam, da lahko prav svojci drug drugemu zelo pomagajo – še posebno tisti, ki so šli sami skozi podobno situacijo, lahko svetujejo tistim, ki so se v taki situaciji znašli na novo. Zelo pomembno je tudi, da svojci poskrbijo sami zase – da si vzamejo čas zase in za svojo družino in se ne posvečajo le obolelemu.

 

V Ozari organizirate tudi različne preventivne programe. Za kakšne vrste aktivnosti gre in komu vse so ti programi namenjeni?

V zadnjem času smo zelo aktivni na področju preventivnega dela z otroki in mladostniki. Po osnovnih šolah izvajamo delavnice, ki se nanašajo predvsem na čustvene stiske in duševne motnje, prepoznavanje stresa v šoli, soočanja z njim, premagovanjem. Govorimo o tem, kaj se lahko zgodi, če stresa ne prepoznamo in ne rešimo, otrokom pa pomagamo tudi pri krepitvi samopodobe.

Preko pripomočkov (knjig o duševnih motnjah) pomagamo tudi otrokom. Ko starši zbolijo, njihovi otroci pogosto ne dobijo informacij o tem, kaj se z njimi dogaja. Pojavljajo se strah, predsodki, tudi občutki krivde. Poznamo primere, ko so otroci poskušali narediti samomor, ker niso vedeli, kako se znebiti občutka krivde, niso razumeli vedenja svojih staršev in so za to krivili sebe.

Na portalu med.over.net deluje tudi anonimno internetno svetovanje, preko katerega poskušamo posameznikom odgovoriti na vprašanja, povezana z različnimi duševnimi stiskami. Zadnje čase se na nas pogosto obračajo ljudje, ki se soočajo s stiskami, povezanimi s slabšim finančnim položajem.

 

Ozara ima tudi svoj klub prostovoljcev. Kakšno izkušnjo lahko posamezniku da opravljanje prostovoljnega dela pri organizaciji, kot je Ozara?

Veseli smo tega, da je vedno več prostovoljcev, ki sodelujejo z nami. V naših klubih prostovoljcev lahko sodelujejo vsi, ki so kakorkoli pripravljeni sodelovati in spremljati ljudi s težavami v duševnem zdravju. Za vse nove prostovoljce pripravljamo posebna izobraževanja, poleg tega pa prostovoljcem dodelimo tudi mentorje, ki jim pomagajo s svojim strokovnim znanjem. Prostovoljno delo zagotovo prispeva k posameznikovi osebnostni rasti, hkrati pa je to odlična priložnost za druženje ter koristno in aktivno preživljanje prostega časa. Prostovoljci so vsekakor zelo pomemben del naše organizacije.

 

Kakšne aktivnosti pripravljate ob letošnjem Svetovnem dnevu duševnega zdravja?

Letos smo se povezali z Društvom študentov psihologije Slovenije in pripravili medijsko kampanjo ozaveščanja javnosti o tematiki duševnega zdravja. Naslov kampanje je “Ne oviraj in ne obsojaj. Sprejemaj.” V ta namen smo pripravili televizijski spot, ki se bo vrtel na številnih slovenskih televizijskih postajah. Televizija je namreč tisti medij, ki lahko močno vpliva na oblikovanje javnega mnenja in odnosa do duševnega zdravja.

 

Foto: Diana Anđelič in sxc.hu

 

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Svetovni dan duševnega zdravja: Duševno zdravje in starejši

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se pogovarjali z mag. Bogdanom Dobnikom, predsednikom nacionalnega združenja za kakovost življenja, OZARA...