Toksični sram

Toksični sram

Sram je eno najbolj nevzdržnih čustev, ki ima ob dolgotrajnejši izpostavljenosti lahko toksičen učinek na telo, saj zmanjšuje sposobnost samopomirjanja vznemirjenosti. Sram namreč zaradi hormona adrenalina telo izjemno vznemiri, kar je lahko tudi zasvojljivo. Nekateri ljudje tako nezavedno iščejo situacije in ljudi, v in ob katerih se sramotijo ali drugače doživljajo sram. Pogosto pa se sram tudi prenaša na druge ljudi – če ga oseba sama ne zmore začutiti, ga lahko toliko bolj začuti okolica.

Sram je čustvo, ki je temelj socializiranja. V drugem letu otrokove starosti, ko otrok zaradi vse večjih motoričnih zmožnosti raziskuje svet okoli sebe, je čustvo sramu tisto, ki ga lahko v trenutku zaustavi v njegovem vedenju. Ker sram otroka telesno tako zelo preplavi, ga v hipu ohromi in nauči, katero vedenje je sprejemljivo in katero ne. Sram ima torej funkcijo sledenja socialnim normam v določeni družbi. Če otrok tekom odraščanja pogosto doživlja kritike in kazni, ki prebujajo sram, dobiva sporočila, da ni ustrezen, da je nevreden. Oblikuje prepričanje, da ni v redu, da je drugačen, kar vodi v razvoj slabe samopodobe, perfekcionizem, težnjo po ugajanju drugim in pogost občutek krivde.

Ker je s sramom telesno izjemno težko zdržati, saj se dotika prav bistva našega obstoja – naše vrednosti, ga tako težko doživljamo in težimo k temu, da bi ga prikrili. Najpogosteje ga skrijemo za jezo, zato je prvi korak pri delu s sramom ravno razgradnja jeze. Tej pogosto sledi strah, žalost, nemoč, šele v samem jedru naše ranljivosti pa se srečamo s sramom. O njem običajno lahko spregovorimo le v izjemno varnem in zaupnem odnosu, kot je npr. partnerski ali psihoterapevtki odnos.

 

Sabina Prah, Psihoterapevtsko društvo Izbira

Foto: Freedigitalphotos.net