Trenutek za dečka

Trenutek za dečka

Dobro jutro! Smile

Današnja zgodba ni le zgodba o trenutku za dečka. Ta »trenutek za dečka« je v resnici trenutek za vsakega od nas. Sedanjost je tukaj in zdaj. Trenutek. Le kaj bi bilo, če recimo ta trenutek ne bi brali tega prispevka? Kaj bi počeli? Kje bi bili? Ne veste, le predvidevate lahko. Vse, kar se nam dogaja, smo si sami ustvarili in trenutek je tisti, ki spreminja naše nevidne misli/dogajanja/krojenje usode.

Vabimo te k branju izredno globoke zgodbe, ki nikakor ne govori o površini. Je morda težko razumeti?

Vzemi si trenutek in se poglobi v zgodbo. Potem se prepusti. In trenutek bo prišel.

 Vsi imamo, ali smo že doživeli »trenutek za dečka«.

Zelo veseli bomo tvojih doživetij in komentarjev, zato nam lahko pišeš na urednistvo@epsihologija.si

Naslov zgodbe:

Trenutek za dečka

»Zadnje čase sem doživljal močna neurja navzkrižja. Preprosto nisem zmogel biti v miru s sabo, ampak nasprotno bil boje s svojo nemirnostjo. Počutil sem se ujetega v samega sebe, ker sem zanemarjal glasove sebe.

Pretiraval sem v želji in trudu, narediti nekaj drugačno, kot je in tako sem namesto sprejemanja, zanikal sedanjost in bežal drugam, v preteklost in prihodnost. Namesto da bi se prepustil, sem vse le še bolj zategoval in naposled v teh trenutkih postal zategnjen in popolnoma gluh.

No, neko jutro sem se zbudil nekoliko bolj v miru s sabo, a ta mir ni trajal dolgo. Natančneje trajal je do trenutka, ko je mati dečka, za katerega pomagam skrbeti, potrkala na vrata in mi sporočila: »Mali je imel težko noč. Zbolel je, tako da bo danes ostal doma.«

Seveda mi je bilo težko za dečka, saj sem videl, da ni čisto pri zdravju. Hkrati pa me je to še dodatno zadelo, ker je otežilo mojo željo in načrt po pisanju in prepisovanju napisanega - željo po pohitritvi koraka v mojem teku za vozom. Tako so me ponovno preplavile skrbi, kdaj in kako bo meni uspelo vse narediti.

Nato je posijal žarek upanja. Glede na to, da sta oba bolehala, jo je skrbelo zame, če ne bi bilo bolje, da za kratek čas odidem. »Mogoče če greš v mesto ali pa za dva dni k prijatelju,« mi je ponudila možnost. Rekla sva, da bova videla in posvetil sem se meditaciji.

Ko sem končal, sem končno lahko v miru pogledal vase. Če bi šel do prijatelja, bi bilo to res fantastično, saj bi doživel čisti užitek in oddih. A po drugi strani nisem želel pustiti dveh bolnikov, prepuščenih sami sebi. Čutil sem, da bi lahko prevzel nekaj odgovornosti, malo potisnil nazaj svoj udobni jaz in postavil v ospredje tiste, ki me potrebujejo. Ko sem dojel, kaj od tega je bil lahek izhod, sem bil odločen, da ostanem.

Tako sva nekaj ur kasneje z dečkom korakala po parku, da bi se malo nadihala svežega zraka in se okopala v energiji ter vitaminih brstečega sonca. Naletela sva na igrala, za trenutek odložila stvari in zabava se je za dečka začela.

Kaj pa zame?

Jaz sem bil z mislimi še vedno nekje drugje. Razmišljal sem o vseh doživetjih in kako bi bilo dobro o tem, kaj napisati. Usedel sem se na rob igral in iz žepa potegnil črno žepno beležnico. V roke sem vzel svinčnik in ga pritisnil ob papir, a takrat sem doumel – bežal sem od sedanjega trenutka. Na neki način sem bežal od sebe.

Tako sem doživel še eno razpotje. Odvezati se od tega, kar je tu pred mano in se potopiti v svet besed ter preteklih izkustev ali odložiti pisalo in beležko, pogledati gor ter se posvetiti dečku in biti z njim v tem trenutku. Blisk introspekcije in intuicije… odločitev je padla. Kmalu sva bila že ujeta v dogajanje.

»Ne, ne, ne! Ne grem dol,« je vztrajal deček stoječ pred velikim toboganom. »Pojdi no, verjamem vate,« sem ga jaz spodbujal. »Nočem, nočem,« je odvračal deček. Ustavil sem se in mu mirno dejal, da mu ni treba iti. »Boš že šel, ko boš pripravljen,« sem mu rekel. Nato pa se mi je posvetilo, da mogoče sploh nikoli še ni šel sam. Prav to sem ga vprašal in odvrnil mi je, da ne ve. Prejel sem močan občutek, da res še nikoli ni šel in kmalu mi je to potrdil s stavkom: »Vedno greva skupaj z mami.«

Razumel sem in za trenutek sva obstala ter se potem drugje igrala, a me je že kmalu presenetil. »Aljaž hočem iti,« je dejal in bil sem navdušen. »Pojdi, pojdi, pojdi,« sem vzhičeno vzklikal. Opazoval sem ga, kako se vzpenja po lestvi tobogana in vneto pričakoval trenutek, ko bo ponovno stal pred spustom. Hitro je prispel na vrh in tam je bil, kolebal ali bi šel ali ne. Še enkrat več sem ga spodbudil in mu obljubil, da bo vse dobro in v naslednjem trenutku je že drvel navzdol.

Spustil se je, spustil se je! Kar nisem in nisem mogel verjeti. Bil sem tako zelo ponosen nanj, tako zelo srečen, da je presegel svoj strah in se z njim spustil navzdol. V tem trenutku sem začutil nekaj, čemur bi lahko rekel ponos.

Tudi deček je bil navdušen in skakljajoče vzklikal: »Uspelo mi je, uspelo mi je!«. Po prebitem ledu se je tisti dan še neštetokrat spustil po toboganu in vsakič znova užival. Ko sva prispela domov, je takoj stekel k mamici in ji s pristnim veseljem in ponosom pripovedoval o svojem veličastnem podvigu. Kako rad sem to opazoval in ob tem negoval zavedanje, da sem tudi sam imel svoj delež pri tem.

Posebej pa mi je bilo vse skupaj v radost, ker vsega tega ne bi bilo, če bi izbral lahek izhod. Vsega tega ne bi bilo, če bi odšel k prijatelju ali bil zatopljen v pisanje stran od dečkovega sveta. Vsega tega ne bi bilo, če bi v neurju navzkrižji prezrl glas, ki me je nagovarjal naj ne zbežim drugam. Glas, ki je potreboval mojo pozornost, ljubezen, nekoga, ki ga posluša.

Tanka je meja med odgovorno potjo poslušanja srčnega sebe ter neko nekoliko bolj lagodno potjo, tlakovano z malo več odmaknjenosti in oglušelosti. Tako tanka, da je skoraj nemogoče vedno se odločiti v skladu s sabo.

Kdaj je res zahtevno, saj mnogokrat terja zaupanje in pogum za doživljanje ter vztrajanje preko strahov, nelagodja in udobja. A taka doživetja in trenutki mi dajejo potrditev, upanje in vero, da je vsaj kdaj vredno iti ta korak dlje in nameniti trenutek dečku, ki bi rad bil slišan.«

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

Foto: Freeimages.com

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Sladek mož

Današnja zgodba ni le zgodba o trenutku za dečka. Ta »trenutek za dečka« je v resnici trenutek za vsakega od nas. Sedanjost je tukaj in...

Je že čas za strokovni pregled pri osebnem zdravniku ali specializirani kliniki?

Današnja zgodba ni le zgodba o trenutku za dečka. Ta »trenutek za dečka« je v resnici trenutek za vsakega od nas. Sedanjost je tukaj in...

Kdo sem in kdo želim biti?

Današnja zgodba ni le zgodba o trenutku za dečka. Ta »trenutek za dečka« je v resnici trenutek za vsakega od nas. Sedanjost je tukaj in...

Hrana je moj svet

Današnja zgodba ni le zgodba o trenutku za dečka. Ta »trenutek za dečka« je v resnici trenutek za vsakega od nas. Sedanjost je tukaj in...