Več sreče kot pameti

Več sreče kot pameti

Pozdravček!

Kako združiti srečo in pamet? Ali je res, da imamo včasih več sreče kot pameti?

Ali je to morda prepričanje, ker se ne zavedamo, da je to v resnici tisto, kar potrebujemo, da rastemo, dozorimo in morda dojamemo, da se vse zgodi z razlogom?

Zgodba »Več sreče kot pameti« je zgodba, ki jo avtor Aljaž Markelj opiše z enim izmed modrih stavkov v zgodbi: »Z doživetji prepričam čustveno telo, da ga ni treba toliko skrbeti za vse, ampak da se je kdaj varno prepustiti.«

Vabljen k branju te krasne zgodbe. Ne pozabi všečkati strani Preprosto in obiskati spletno stran http://www.preprosto.eu/ ,na kateri boš našel marsikaj v povezavi s potovanji in doživetji.

Naslov zgodbe:

Več sreče kot pameti

»Bilo je obdobje, ko sem bival v majhni vasici, imenovani Honeymoon bay, le kakih deset minut stran od za odtenek večje vasice Lake Cowichan, v kateri sem bil nameščen predhodne dva tedna z gostiteljico.

Ta vasica je imela majhno trgovinico, pošto in en skupnostni prostor. To je bilo pa tudi nekako vse. Preostali prostor so zavzemale hiše, jezero in OGROMNO zelenega rastja.

No in v tej vasici je bila ena razmeroma velika hiša, z dostopom do jezera le skok čez cesto. V tej hiši živi upokojeni mož in od te izkušnje naprej moj dobri prijatelj striček Geri McKay. K njemu me je napotila predhodna gostiteljica, saj je vedela, da potrebuje nekaj pomoči pri barvanju hiše, česar sem se v času gostovanja tudi lotil.

Odet v pleskarski kombinezon, s prekritimi čevlji, čepico na glavi, debelim čopičem in z vedrom, polnim barve, ki je mogoče kdaj padel šest, sedem metrov globoko in treščil ob tla, sem plezal po lestvi do vrha in okrog hiše ter barval ta les. Nikoli poprej se česa podobnega nisem lotil in nikoli pred tem potovanjem si ne bi mislil, da bom kaj takega počel na potepu po svetu.

A življenju nas rado preseneti, če se mu le dovolj odpremo in znajdemo se sredi nečesa, česar si v življenju nikoli zares ne bi predstavljali. Nagrajeni smo s svobodo časa in biti, ki sem jih jaz lahko usmeril v navdihujoče sprehodih v naravi, sedenje in bivanje ob jezeru, večerno sproščanje in plavanje ob filmih ter seveda ob poslušanju zgodb tega prebrisanega možakarja. 

Bili so preprosto časi, v katerih sem se spraševal, koliko in kaj zares potrebujem za zadovoljno življenje. Koliko in kaj sploh potrebujem v življenju. Prepričan sem, da manj kot mi želijo zunanji kanali dopovedati.

Kar je najbolj hecno, je, da se v vseh teh letih soočanja s temi življenjskimi vprašanji vedno znova dokopljem do podobnih odgovorov. Dokopljem do tega, da je v sami osnovi za zadovoljstvo več kot dovolj spoštovati, ceniti in prepoznati darila namenjena v sedanjosti življenja. Biti z njimi, četudi je težko ali morda neznosno in izpustiti pretirane skrbi ter verjeti, tudi zaupati, da se bo na koncu vse izšlo, tako kot je treba.

Dobro, če me torej odgovori vsakič znova pripeljejo na podoben kraj, kako naj v to prepričam tiste zavirajoče in trdovratne čustvene predele, katere goli intelekt ne more kar tako premakniti? Morda, res zgolj morda, mi je ta možakar, ki je mimogrede kar mogočen popotnik, ponudil odgovor v eni svojih pripovedi.

Dogajalo se je kakih trideset let nazaj sredi ničesar v oddaljeni Avstraliji. No, težko rečem, da je bilo sredi ničesar, saj je bilo sredi ogromne puščave. Možakar, glavni akter zgodbe, je bil na prehodu med dvema krajema, kjer promet ni bil ravno zgoščen. Realno prometa skoraj ni bilo, saj se je morda na vsake dve uri pojavil kakšen avto in štoparski striček Gery McKay ni imel ravno naklonjenosti prevozov. Tako je brez šotora, ampak k sreči vsaj s spalko, preživel par noči v tej od civilizacije pozabljeni deželi.

Njemu se to ni zdelo nič posebnega, a ko je en dan posedal v baru, še vedno ujet v tej puščavi, se je marsikaj zjasnilo. Sedel je za šankom in pil svoje pivo, ko je nenadoma celoten lokal planil v viharno razpoloženje. »Kaj za vraga,« si je mislil in skušal ugotoviti, kaj je vzrok vsega tega kravala. Na obisk je prišel škorpijon in seveda so se ga vsi želeli znebiti. Po naporih in bitkah jim je naposled uspelo in množica si je lahko oddahnila. Striček Gary je samo sedel in opazoval.

Po tem pripetljaju je zapadel v pogovor s točajem glede teh škorpijonov in s časoma slišal nekaj, česar si ni mislil.

»Ne bi želel prenočiti tu zunaj,« mu je rekel točaj in nadaljeval »Ti škorpijoni ti v iskanju toplote lahko zlezejo v spalko in te potem ob prvem nenadnem gibu brez oklevanja zbodejo.«

Jaz bi rekel, da je naš striček Geri Mckay imel več sreče kot pameti in morda je ravno to, kar tudi sam potrebujem na tem potovanju k preprostosti. Malo manj pameti in njenega pametovanja ter malo več poljubov sreče in golih vzgibov intuicije. Navsezadnje vam lahko potrdim, da sem večino svojih najbolj zadovoljujočih odločitev sprejel brez pretiranega premlevanja, ampak na podlagi spontanega čuta. Vodenje projekta Kako si?, odprava na pot v Kanado, polet na Havaje, romanje do Lahaine in bivanje s stričkom Gerijem Mckay-em so le nekateri, ki mi ta hip priplavajo na misel. V sebi sem začutil blisk kot nekakšno razsvetlitev, ki mi je v drobcu sekunde dala vedeti, da je to korak zame.

Pristop mi torej ni popolnoma tuj in srečaval sem ga že v likih, kot so Tantadruj, Švejk, Sto letnik, ki je zlezel skozi okno in izginil ter sedaj striček Geri Mckay. Dolgo sem jih občudoval in želel, da bi tudi sam negoval malo te svobodomiselne »ne-tako-zelo-premišljene prepuščenosti«. A ravno v tej besedi je morda bistvo, negoval. S tem nisi nujno rojen, gre bolj za vprašanje tega, koliko si zmožen vrednoto in čut pretvoriti v dejanje.  

Prekiniti ustaljene zanke seveda ni preprosto, a ravno zato pretirano oklevanje ne pomaga. Dlje, kot odlašam, več napetosti se ustvarja in ironično tu lahko pamet naposled tudi pomaga. V trenutku, ko se zavem tega dotika intuicije, jo lahko uporabim in z njo minimaliziram preostale površinske dejavnike odločanja. Pretekle izkušnje in zavore, ki sem jih dolgo potrjeval v dejanjih, ko sem okleval in okleval, razmišljal in premleval, namesto da bi se prepustil in ravnal. A ti z egom gnane dejavnike, ki stremijo k izobilju varnosti in zatočišču v predvidljivosti so bili močnejši.

Seveda je kot vedno potrebna ravno pravšna mera. Tudi pamet igra svojo vlogo, v mojem primeru predvsem v analiziranju in učenju na podlagi lastnih izkušenj in zgodb, ki sem jim bil priča ali jim prisluhnil. Seveda pomaga tudi še drugače, a naj o tem spregovorim kdaj drugič.

Na tem mestu bi še dodal, da se dobro zavedam, da ima vsak svojo pot, tip življenja, bivanja in pot odločanja, ki njemu najbolj ustreza. Jaz lahko rečem, da svojo vedno bolj spoznavam in na neki način se mi zdi, da je že izrisana. Vedno je bila tam, a le preveč zamegljena z vsem kravalom, dogajanjem, stvarmi, skrbmi in pretiranimi mislimi. Bilo je preveč pameti in malo premalo preproste sreče. No, sedanjost vsakega trenutka prinaša nove možnosti in v njih priložnosti, da potrdim, čemu je vredno slediti. Morda z doživetji prepričam čustveno telo, da ga ni treba toliko skrbeti za vse, ampak da se je kdaj varno prepustiti.

Morda nekako kot pri lovljenju metulja. Če tekaš za njim, se trudiš in mečeš v vse smeri, da bi ga ujel, se ti vedno znova izmakne. Ko pa enkrat pozabiš nanj, se sprostiš, usedeš na travnik in morda povohaš cvetlico ali ozreš v nebo te nenadoma preseneti. Z vso svojo lahkotnostjo in nedolžnostjo se ti ljubeznivo usede na ramo ali nos ter ti nameni poljub sreče, ki se ti je ves ta čas vztrajno izmikal.«

Avtor zgodbe: Aljaž Markelj- Preprostež

Aljaž Markelj
Aljaž Markelj

Kategorije

Rubrike

Preberite še

Vzemi, kar ti pripada!

Kako združiti srečo in pamet? Ali je res, da imamo včasih več sreče kot pameti? Ali je to morda prepričanje, ker se ne zavedamo, da je to v resnici...

Najboljši sem!

Kako združiti srečo in pamet? Ali je res, da imamo včasih več sreče kot pameti? Ali je to morda prepričanje, ker se ne zavedamo, da je to v resnici...

Kanadska mati

Kako združiti srečo in pamet? Ali je res, da imamo včasih več sreče kot pameti? Ali je to morda prepričanje, ker se ne zavedamo, da je to v resnici...

Aljaž Markelj: »(Ne) razumljeno srce je na neki način rdeča nit mojega doživljanja zadnjih let, ko sem se pogosto v srcu čutil nerazumljenega.«

Kako združiti srečo in pamet? Ali je res, da imamo včasih več sreče kot pameti? Ali je to morda prepričanje, ker se ne zavedamo, da je to v resnici...