Psihoterapija

Psihoterapija

S terminom psihoterapija označujemo pristop zdravljenja določenih težav v duševnem zdravju. Psihoterapija vključuje pogovor s psihiatrom, psihologom ali drugim strokovnjakom za področje duševnega zdravja. Prochaska in Norcross (2003) navajata, da je psihoterapija namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spremeniti klientovo vedenje, mišljenje, čustva in/ali druge osebnostne značilnosti v smeri, ki jih klient želi.

Med psihoterapijo torej klient dobi informacije o svojem duševnem stanju, svojem razpoloženju, čustvih, mislih in vedenju. Psihoterapija klientu pomaga, da se nauči, kako prevzeti nadzor nad svojim življenjem in se ustrezno odzvati na različne situacije.

Obstaja veliko različnih tipov psihoterapije in vsak od njih ima svoj pristop. To, za kateri pristop se boste odločili, je odvisno od vaše osebne situacije. Psihoterapiji pravimo tudi pogovorna terapija, svetovanje, psihosocialna terapija ali preprosto kar terapija.

Maša Žvelc (2011) navaja, da obstaja veliko različnih psihoterapevtskih pristopov – nekateri so podporni, nekateri se osredotočajo na odpravo neželenega simptoma oziroma vedenja, spet drugim je pomembno to, da klient motnjo ozavesti in uvidi, spet tretji na prvo mesto postavljajo osebnostno rast. Prav vsi pristopi pa želijo psihološke težave razreševati po psiholoških poteh, torej preko razgovora, v katerem sta aktivno vključena oba – tako klient, kot psihoterapevt.

Maša Žvelc (2010) psihoterapevtske pristope razvršča glede na paradigmo, na kateri psihoterapevtski pristopi temeljijo na naslednje:

  • Psihoanaliza, psihoanalitične, psihodinamske psihoterapije (Slonijo na psihodinamični paradigmi)
  • Vedenjske in kognitivne terapije (Slonijo na vedenjski in kognitivni paradigmi)
  • Eksistencialne in humanistične psihoterapije (Slonijo na eksistencialni in humanistični paradigmi)
  • Sistemske psihoterapije (izhajajo iz sistemske paradigme)
  • Integrativne psihoterapije (Slonijo na integrativni paradigmi)

 

Razdelitev psihoterapevtskih pristopov je torej naslednja:

  • Vedenjsko-kognitivnaterapija
  • Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija
  • Realitetna terapija
  • Skupinska analiza
  • Psihodinamska psihoterapija
  • Logoterapija
  • Gestalt terapija
  • Transakcijska analiza
  • Transpersonalna psihoterapija
  • Intergrativna psihoterapija
  • Sistemska psihoterapija
  • Psihodrama


V katerih primerih je psihoterapija primerna?
Psihoterapija lahko pomaga pri zdravljenju večine duševnih težav, vključno z:

  • Anksioznimi motnjami, kot so obsesivno-kompulzivna motnja, fobije, panični napadi ali posttravmatska stresna motnja.
  • Motnjami razpoloženja, kot sta depresija ali bipolarna motnja.
  • Odvisnostmi, kot so alkoholizem, odvisnost od drog ali iger na srečo.
  • Motnjami hranjenja, kot sta anoreksija ali bulimija.
  • Osebnostnimi motnjami, kot sta mejna osebnostna motnja ali osebnostna motnja odvisnosti.
  • Shizofrenijo ali drugimi motnjami, ki povzročajo odmik od realnosti (psihotične motnje).


Seveda pa se za psihoterapijo lahko odločijo tudi ljudje, ki nimajo uradno diagnosticirane nobene duševne motnje. Psihoterapija je namreč lahko v pomoč pri številnih izzivih vsakdana, kot so stres ali različni konflikti.

Psihoterapija vam pomaga:

  • Razrešiti konflikte s partnerjem ali drugimi ljudmi.
  • Umiriti anksioznost ali stres, ki se lahko pojavita zaradi dela ali drugih situacij.
  • Soočiti se z večjimi življenjskimi spremembami, kot so ločitev, smrt bližnjega ali izguba zaposlitve.
  • Da se naučite, kako se soočiti z nezdravimi odzivi, kot sta agresivnost ali pasivno-agresivno vedenje.
  • Da lažje sprejmete resne zdravstvene diagnoze, kot so sladkorna bolezen, rak ali kronična bolečina.
  • Da lažje okrevate po fizični ali spolni zlorabi ali po travmatičnem dogodku.
  • Da se lažje spoprimete s težavami v spolnosti, pa naj bodo telesne ali psihološke narave.
  • Do boljšega spanja – če težko zaspite ali če vas muči nespečnost.

Kot navajajo strokovnjaki z ameriške klinike Mayo (http://www.mayoclinic.com/health/psychotherapy/MY00186) je psihoterapija lahko v nekaterih primerih učinkovita kot farmakološko zdravljenje, na primer z antidepresivi. Morda glede na vaše stanje psihoterapija ne bo dovolj za ublažitev simptomov. Morda bo potrebno medikamentozno zdravljenje ali katera druga obravnava.

Tveganje
Načeloma je kakršnokoli tveganje pri psihoterapevtski obravnavi majhno. Psihoterapija lahko izzove močna in boleča čustva ter izkušnje, klient se po psihoterapiji lahko počuti ranljivo in nelagodno. Izkušen in strokovno podkovan terapevt bo znal intenzivnost terapije prilagoditi klientu in njegovim potrebam. Različne tehnike soočanja, ki se jih klient nauči na psihoterapiji, lahko uporabi pri uspešnem soočanju z negativnimi čustvi in strahovi.

Kako se pripravitinapsihoterapijo?
Morda se boste za psihoterapijo odločili sami, lahko pa vam jo bo priporočil zdravnik, sorodnik ali prijatelj. Kako začeti?

  • Poiščite terapevta. Prosite osebnega zdravnika, prijatelja ali kateri drug zaupanja vreden vir, naj vam priporoči terapevta. Iskanja terapevta se lahko lotite tudi sami – svetovni splet ponuja veliko informacij.
  • Psihoterapija je pri nas še v celoti plačljiva, zato se zavedajte, da boste morali za to obliko zdravljenja tudi nekaj odšteti.
  • Premislite o svojih skrbeh. Pred svojim prvim obiskom razmislite o tem, na katera področja bi se radi še posebej osredotočili. To sicer lahko razrešita skupaj s terapevtom, vseeno pa je na začetku pametno imeti pripravljena določena izhodišča.


Psihoterapija ne bo odgnala vaših težav oziroma izbrisala vseh neprijetnih dogodkov. Lahko pa vam da moč, da se boste znali bolje in bolj uspešno soočiti z različnimi situacijami ter da se boste počutili bolje.

Da bo psihoterapija karseda uspešna
Zavedajte se, da preko različnih psihoterapevtskih pristopov lahko dosežemo podobne cilje. Kot navaja Labert (2007, v Bohak idr., 2011), naj bi sama psihoterapevtska tehnika h končnemu uspehu terapevtskega procesa prispevala le 5 %. Največji delež k učinkovitemu izidu psihoterapije prispeva klientovo življenje (40 %), s 35 % sledijo skupni dejavniki, h katerim štejemo zaupnost med psihoterapevtom in klientom, okolje, v katerem poteka psihoterapija, kakovost odnosa med terapevtom in klientom, klientova pričakovanja. Z 20 % sledijo terapevtovi dejavniki. Gre za njegovo empatijo, toplino, opogumljanje, sprejemanje, prepričanost vase, …

Kot udeleženec psihoterapije lahko za uspešen končni izid terapevtskega procesa veliko naredite tudi sami:

  • Pomembno je, da se ob terapevtu dobro počutite. V nasprotnem primeru poiščite novega terapevta.
  • S terapevtom vzpostavita odnos, ki bo temeljil na sodelovanju in zaupanju. Terapija bo zagotovo uspešna, če boste v procesu tudi sami aktivno sodelovali. Pomembno je, da s terapevtom skupaj določita cilje in spremljata napredek.
  • Bodite odprti in iskreni. Uspeh terapevtskega procesa je odvisen tudi od vaše pripravljenosti deliti svoje misli, občutke in izkušnje. Prav tako je pomembno tudi to, ali ste pripravljeni sprejeti določene novosti. Kadar vam je o čem neprijetno ali boleče govoriti, to terapevtu jasno povejte.
  • Držite se načrta. Kadar se ne počutite dobro ali vam primanjkuje motivacije, bi najraje kar izpustili terapijo. To lahko ogrozi potek in uspešnost terapevtskega procesa. Poskusite se udeležiti vseh načrtovanih terapij, prav tako pa s terapevtom delite vse svoje misli in namere.
  • Rezultati ne pridejo čez noč. Kadar so v igri čustva, je to za marsikoga lahko zelo boleče. Obstaja velika verjetnost, da se boste v začetni fazi terapije počutili veliko slabše, saj se boste začeli soočati s svojimi notranjimi konflikti. Šele čez nekaj terapij boste opazili izboljšanje.
  • Naredite, kar vam naroči terapevt. Če vas prosi, da spremljate svoje misli in jih zapisujete v dnevnik oziroma vam naloži kakšno drugo nalogo, se držite njegovih navodil. Vse domače delo ni brez pomena.
  • Če vam psihoterapija ne pomaga, se o tem pogovorite s terapevtom. S terapevtom se bosta odločila za morebitne spremembe, ki vam bodo morda bolj pomagale.


Vir:
Prochaska, J. O. in Narcross, J. C. (2003). Systems of psychotherapy.A Transtheoretical Analysis. Thomson. Brooks/Cole.
Lojk B. (2010). StrokovnosrečanjePsihoterapijanaSlovenskem. Kranj: Inštitut za realitetnoterapijo.
BohakJ., Možina M. in Žvelc M. (2011). Psihoterapija. Ljubljana: IPSA.
http://www.mayoclinic.com/health/psychotherapy/MY00186 (10. 8. 2013)

 

Foto: Freedigitalphotos.net